Od 1. do 3. oktobra je na Bledu potekala konferenca o industrijski dediščini. Organizatorji so bili strokovnjaki Zavoda za kulturno dediščino Republike Slovenije, potekala pa je pod »dežnikom« mednarodnega združenja ICOMOS pri Unescu in Sveta Evrope. Poleg teoretičnih izhodišč so udeleženci predstavili tudi izbrane primere z balkanske regije, ki jih imamo le redkokdaj priložnost spoznati od bliže, pa je nekoč prav ta industrija proizvajala izdelke našega vsakdana. Prikazana je bila Črna gora z industrijsko dediščino Cetinja, Nikšiča in središč v zaledju, Bosna z nekoč najpomembnejšo hidroelektrarno v Evropi, zgrajeno konec 19. stoletja v Jajcu. Srbski kolegi so predstavili primer rušenja dragocene dediščine rečnih pristanišč in mostov v Beogradu in načrte za gradnjo sodobnih nebotičniških središč dubajskega tipa. Hrvaška se je predstavila s primeri iz Zagreba in Pazina, kjer se trudijo oživiti rudniško arhitekturno dediščino izpred druge vojne. Slovenija je pokazala nekaj uspešnih posegov, kot so rudarska kolonija v Trbovljah, topilnica živega srebra v Idriji in mežiške separacije na Žerjavu.
Zakaj naj (ne) bi ohranjali grde betonske zgradbe, zarjavele stroje, stare železniške tire, napol podrte elektrarne in neugledne delavska naselja?
Industrijska dediščina je hočeš nočeš temeljna dediščina moderne in postmoderne dobe. Zadnji dve stoletji je radikalno posegala v človekov življenjski prostor in okolje. Preoblikovala ga je in spremenila do nerazpoznavnosti, zaznamovala ga je družbeno in socialno in neredko tudi brezobzirno uničevala. Naš spomin povezuje industrijsko dediščino z izginjanjem starih mestnih četrti, gradnjo enoličnih delavskih naselij in uničevanjem identitete krajev, prežete s stoletji tradicionalnega življenja. Industrijsko dediščino lahko mnogokrat kar enačimo z brezobzirnim uničevanjem podeželja in dušenjem kmečkih skupnosti, trganjem kmečkih ljudi z zemlje in propadom velikih gospodarstev. Obdolžena je uničenja gozdov in onesnaženja voda. Dovolj razlogov je, da ji človeški spomin ni naklonjen. Toda z druge strani smo industrijski revoluciji dolžni nesluten vzpon sodobnega (zahodnega) sveta. Ponudila nam je ugodja, ki bi se jih bili, roko na srce, le redki pripravljeni odreči. Spomnimo se le prometnih povezav in prevozov tovorov, dviga življenjskega standarda nepreglednih množic najrevnejših. Industrija je dala milijonom zaslužek in možnost boljšega življenja. Odprla je vrata izobraževanja. Omogočila je pravice ženskam. Pospešila je razvoj znanosti in tehnologije.
Industrijska dediščina »uteleša« še mnogo drugih nasprotij. V nekdanjih socialističnih deželah se je še vedno drži močna politična konotacija. Ljudje se še vedno branijo sodobnega pogleda na »vladavino« delavskega razreda, nočejo sprejeti razlage o usodnosti slabega gospodarjenja za nekdanji Vzhodni blok. V Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, Češkem in še kje smo priča pojavu nostalgije posebne vrste za nekdanjimi socialističnimi časi. Pojavu pravijo »ostalgija« (skovanka iz nostalgije po socializmu na vzhodu). Lepega se vsi radi spominjamo, stisk, pomanjkanja, krivic pa radi zagrebamo v temo spomina.
Toda tudi upoštevajoč vse našteto, treba je priznati: tovarne, pristanišča, gigantske elektrarne, jezovi, delavska blokovska naselja, rudarski revirji itd. so neizbrisen del naše identitete. Industrija je pri nas in v drugih deželah na Balkanu in vzhodni Evropi neločljivo povezana z vzponom delavstva in komunizma. Včasih se v povojnih industrijah skrivajo tragične zgodbe razlaščenih in preganjanih lastnikov. Poleg zmagovitega delavskega boja je tudi mnogo nepopravljenih krivic, kot tudi gneva in žalosti ljudi, ki ga prinesel propad industrije v zadnjih desetletjih. Zato industrijski dediščini pogosto odrekamo status dediščine in kratkovidno ne prepoznavamo vrednot, ki jih ima za sodobno družbo in družbo prihodnosti.
Danes delavstvo ni nekaj, na kar bi bila sodobna slovenska družba ponosna, žal so tudi vrednote, kot so trdo delo, obrtno znanje in predanost podjetju ni več nekaj, kar bi sodobna potrošniška družba cenila. Tehniški poklici so v upadanju. Toda ljudje, ki poznajo gigantski pomen industrije za sodobno družbo, se zavedajo, koliko starega, tradicionalnega znanja, »dediščine« dolgih generacij, je skritega v »zgodbah« o uspehu.
Čas po devetdesetem prinesel v Vzhodno Evropo nove države. Meje so se zarezale v nekdanje večnacionalne delavske skupnosti. Zgodili se je izbris. Divja lastninjenja in razkosanja uspešnih podjetij. Odšli so delavci, raznesli so na vse vetrove ostanke strojev in dokumentacije. Ljudi, ki so bili vpleteni, prežemata prikriti srd, strah in sram. Mnogi so bili nečloveško opeharjeni. Mnogi so nesramno obogateli. Prvi se spominjajo svetlih trenutkov v nekdanjih fabrikah, solidarnosti in socialno varnega življenja. Druge je preplavil oblak amnezije. Nekdanje uspešne industrijske komplekse pustijo propadati, kupijo poceni zemljišča in gradijo trgovske »Meke«.
Mnoge gigantske stavbe, topilnice, valjarne, delavnice, ki skupaj s tovarniškimi dimniki, ki so nekoč dušili cele doline, danes čakajo na neusmiljeno rušenje.
In vendar je industrijska dediščina eden najpomembnejših temeljev identitete sodobnega sveta. Je spomenik sodobnega človeškega znanja, razvoja in uspeha. Marsikatera arhitekturna rešitev je bila edinstvena, mnogi stroji in izdelki so plod prastarih znanj in izkušenj. Industrijska dediščina so tudi znanja tisočev, ki so s svojim trdim delom pripomogli k uspehu. Je ponos na nekdanji skupni »zmoremo, znamo«, je žalost in skrb nad propadanjem nekdanjega sveta pred našimi očmi. Industrijska dediščina so spomini vratarjev, snažilk, stotnij delavcev, upravnikov, inženirjev in vseh, katerih življenje je bilo povezano z industrijsko proizvodnjo. Obsega tudi značilen jezik, navade in delavske domove s skromno opremo in z značilno prehrano.
Kdor ne pozna preteklosti, ne more izbirati prihodnosti
Bo današnja družba ohranila ta pomemben del svoje identitete, ali bomo jo bomo ponovno izbrisali, kot se je to zgodilo že v času najbolj divje industrializacije in zgodnjega kapitalizma. Se bomo spominjali neke preteklosti, iz katere so zrasli celi rodovi in je z odličnimi izdelki pripomogla deželi in našemu znanju prodreti v svet? In kako jo bomo pripovedovali? S ponosom, ker smo del uspeha, z žalostjo, ker krivice niso popravljene in uspeha ni več, pa smo danes pristali na robu?
Bomo zamolčevali slabo in prikazovali zgolj to, kar politiki in eliti trenutno ustreza?
Industrijska dediščina je nezanemarljiv del kolektivnega spomina in je nespregledljiv razpoznavni znak sodobnega prostora, zato je lahko ohranjamo zgolj s celostnim pristopom. Arhitektura in stroji bi zgubili na pomenu brez zgodb ljudi, katerih življenja so bila del proizvodnje. Industrijska dediščina bo preživela le, če bo postala vrednota vsakdanjega življenja okoliškega prebivalstva, ki bo postala tudi vir dohodkov, in ne le znamenje nekega časa. V Angliji predstavlja velik delež dediščine nacionalnega pomena prav industrijska dediščina. Mnoga nekoč od težke industrije opustošena mesta so danes postala središča kulturnega življenja, tovarne so spremenjene v galerije in sodobna mestna središča in stanovanjske soseske, hostle in hotele. Na konferenci sta veliko zanimanja poželi mladi študentki iz grškega pristaniškega mesta Volos, ki sta predstavili študentsko nalogo novega hotelskega naselja v zalivu nekdanjega industrijskega pristanišča. Novo naselje kaže vse značilnosti pristanišča, ko je bilo še polno ladijskih kontejnerjev in težko natovorjenih plovil. Stavbe so načrtovane v elegantnem, preprostem in izvirnem duhu nekdanje, propadle industrije in z rabo tradicionalnih materialov.
Dragocen prispevek so dali svojemu mestu in nekdanji pomembni industriji Kamničani, ki so v sodelovanju z nekdanjimi zaposlenimi in skupino prostovoljcev iz cele Evrope zasnovali dokumentarni film o tovarni KIK. Posneli so propadanje nekdaj zelo uspešne smodnišnice skupaj s pričevanjem nekdanjih tamkaj zaposlenih.
Konferenca je izzvenela kot poziv vsem, ki se ukvarjajo z industrijsko dediščino k njenem celovitem ohranjanju. Muzejem, da svoje delovanje razširijo v prostor in s prevzemanjem nalog sodobnega medija komunicirajo vrednote in ustvarjajo kolektivni spomin. Restavratorjem in konservatorjem, da je uspešno ohranjanje stavbne dediščine brez »mehkih« vsebin in kolektivnega spominjanja vnaprej obsojeno na neuspeh. Vsem pa je veljal poziv za inkluzivno in participativno delovanje, kar je, kot kažejo primeri dobre prakse, pozivi Sveta Evrope in mednarodna priporočila, edini pravi garant, da se obdrži dediščina, ki je danes mnogo bolj ogrožena kot srednjeveški gradovi ali historična mestna jedra.
VERENA VIDRIH PERKO
