Sedimo v sobi škofijske stavbe v Faranfangani in upamo, da sprej proti komarjem deluje. Mreže na oknih so polne lukenj, čeznje bi lahko priletel metulj, komarji pa v četah. Sedimo ob prižgani luči in računalnikih, pišemo, urejamo, poslušamo in skušamo poslati gradivo v Ljubljano. Včeraj in danes je bila vez namreč skoraj prekinjena.
Modrujemo, kaj vse smo doživeli doslej, kako nas ruka ta čudni Madagaskar, kakšne sledi pušča v nas in koliko vprašanj nam zastavlja. Vse skupaj je prav neverjetno, včasih grozno in popolnoma nerazumljivo! Ko že misliš, da ne moreš več doživeti česa blazno novega in dih jemajočega, te ujame dogodek, razpoloženje ali podoba, ki zareže, kot še nobena doslej. Iz stvari, ki bi se nam prve dni te delovne avanture zdele smešne, se danes ne šalimo več. Vemo, da se dotikajo pravih ljudi, zavedamo se, da država, ki si pravi republika, ni država. Če bi bila, bi vsaj malo poskrbela za svoje ljudi, pokazala bi vsaj voljo za, denimo, oddaljene na jugu, živeče v vaseh in mestih, do katerih ne vodi spodobna cesta.
Tako pa tej ubogi državi ni mar za neprevozne poti, ki izginjajo v rdečem blatu, otroke, ki ne morejo do izobrazbe, ni ji mar za noseče matere, ki jih ne morejo prepeljati do nujne pomoči, ni ji mar za korupcijo, ki je prerasla vse pore življenja, učitelje, ki že leto dni nimajo plače, otroke, ki nimajo niti skodelice riža na dan. Prek pogovorov in neverjetnih pripovedi spoznavamo, da je odgovornim popolnoma vseeno za vse, razen za njihove trapaste privilegije.
Nič ne rečem, lepo je videti do ušes nasmejane otroke, srečevati prijazne odrasle, ki sredi misijona, ki ga vodi Jani Mesec, v nedeljo prepevajo čudovito Alelujo in se radostni družijo med seboj. Ko pa se nato znova podaš na premagovanje nemogočih, ampak res nemogočih kilometrov, te popade sveta jeza, ki mi ne da miru. Kdo je tisti, ki pusti, da porodnica, pri kateri se je zapletel porod, pešači deset kilometrov po tej (oprostite) zgonjeni cesti, ki to sploh ni?! Otročiček je prihajal na svet z glavico naprej, drobna ročica je bila že zunaj, iskala je svetlo življenje, objem mame, pa se je zapletlo …
V opisanem stanju, z ujetim otrokom, je porodnica prehodila deset kilometrov, preden so dobili prevoz in misijonarja, ki je bil na drugem koncu misijona. Ni vedela ali je novorojenček še živ ali ne, ji bo uspelo priti do vmesnega ali pa bo, po teh grozečih velikanskih krtinah, veliko prekmalu dosegla končni cilj. Ji bodo vzele življenje, ali pomagale, da ga ohrani? Ne morem si predstavljati vožnje bolnika (ali porodnice) po teh metrskih kanalih, blatnih globelih, kamnitih ovirah … Šest kilometrov na uro, gor in dol, z nosom vozila v zemljo, vodo, nebo, blato, s podvozjem ob tla, z lučmi v skalo, z voljo ob nemoč, z jezo nad … Koga? Boga? Kdo ti sploh ostane? Preživela sta. Oba. Mama in otrok, ki ni prav nič kriv, da se je rodil v to sicer lepo, prijazno in tiho vas, a v tako grob način životarjenja.
Grozen sem, nepravičen je ta Madagaskar, doživeto mi je znova spremenilo načrte. Želel sem pisati o vratolomni vožnji do Manonbondra, zaklicati Miranu Stanovniku, da Pariz – Dakar ni ravno nekaj hudo posebnega, opisati to peklensko cesto, ki smo jo doživeli nekaj dni po deževju. Kakšna je v deževni dobi, si ne upam niti pomisliti. Jani, ki to pot s svojim terencem premaguje vedno, kadar je treba v mesto ali kamorkoli drugam, si zasluži vozniškega oskarja za posebne dosežke! Rekel sem si, da bom katero izmed fotografij, ki lahko le približno opišejo »cesto« (kako trapasto se počutim, ko uporabim ta izraz) poslal Toyoti in ji čestital za avto, ki sploh zmore kaj takega več kot enkrat. Ne, ki sploh zmore kaj takega. Čudež je, da pot ne potrga vsega, kar avto dela prevozno sredstvo. Hotel sem se zahvaliti akciji MIVA, ki skrbi za to, da primerna vozila sploh pridejo v te odročne in od skoraj vseh pozabljene kraje. Pa ne bo nič iz tega, čeprav je vse res!
Nagovorilo me je namreč spoznanje, da ubogi ljudje, kot lačne živali na hrano, čakajo na to, da se bo tak ali drugačen avto pripeljal mimo in jih popeljal v mesto. Stojijo ob cesti in čakajo na usmiljenje, upajo, da pride Samarijan in ne kak zadrt trgovec, ki v njihovih nasmehih vidi le dobiček. Še vedno je namreč veliko lažje zelo slabo sedeti, kot pešačiti dan ali dva. Pa to počno mnogi, veste! Ko gredo na tržnico, v mesto po opravkih, na obiske, tako ali drugačno pot. Mnogi bosi, otovorjeni z lesom, ki ga naberejo, alkoholom, ki ga skuhajo ali otrokom, ki ne more hoditi. Peš! Ne vedo kdaj natanko bodo dospeli, kaj jih čaka na poti … Vedo le, da bo verjetno misijonar tisti, ki jih popelje do cilja. Zato se misijonski avto vedno šibi pod težo tovora in ljudi. Pogosto so navidez nečloveško stisnjeni, sedeči eden drugemu v naročju, med tovorom. Prizori, ki smo jih pri nas vajeni zaradi beguncev, so tukaj nekaj običajnega.
Pri misijonu smo naložili sestre, ki so odšle na sestanek v mesto, vmes dijaka, ki odhaja v šolo, očeta z invalidnim sinom, ki ga pričakujejo v posebni skupnosti … Pa se nas je nabralo za mini bus! Kako potrpežljivo so sedeli zadaj in se hvaležno nasmihali. Vso pot smo srečevali ljudi, ki so peš premagovali razdaljo, cesto, ki tudi za pešpot potrebuje spretne noge in nekaj iznajdljivosti. Predvsem pa moč, ki je ne more biti v skromni skodelici riža. Ne vem odkod jo jemljejo. Res ne!
Ubogi moji sinovi! Kolikokrat bodo odslej poslušali modrega očeta, ki bo delil spomine na Madagaskar. »Kaj? Pote naj pridem? Da avtobus pelje le do Broda?« Ne se hecat’! Vem, da bom pri drugih bolj pameten, kot pri sebi, a tudi iz moje razvajenosti bo treba stopiti! Obupni smo in ne zavedamo se, kaj vse nam je podarjeno, v kakšnem okolju živimo, kako malo smo sami zaslužni za to. Vem, da bom že na letalu za opevano Evropo malo pozabil na Janijevo Kalvarijo in Križev pot domačinov, a potrudil se bom, da bom sem in tja pogledal v blog in se spomnil na doživetja in razmišljanja.
Več lahko preberete na http://blog.ognjisce.si/.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
