Socialni teden 2015 se je letos začel z okroglo mizo, katere gostje – govorci so bili: Andrej Šter – generalni direktor Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov na Ministrstvu za zunanje zadeve, ddr. Verena Vidrih Perko – docentka za materialno kulturo in muzeologijo na individualnem doktorskem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani in muzejska svetnica v Gorenjskem muzeju v Kranju, dr. Jože Plut – stolni župnik in kanonik ter nekdanji načelnik sektorja za duhovno oskrbo v Slovenski vojski, mag. Klemen Žumer – vodja informacijske pisarne Evropskega parlamenta. Vprašanja, ki so jim bila namenjena in njihovo razpravo sem vzel za poglavja tega članka in jim dodal tudi malo svojega razmišljanja.

Kaj je dialog, smo Slovenci ljudje dialoga?

Andrej Šter je o tem menil, da v Sloveniji dialog ni vrednota, ampak je vrednota ubraniti svoj prav. Med nami je mnogo predsodkov, ki izvirajo iz neznanja in strahu ter rojevajo konflikte in nasilno vedenje. To mnenje me je spomnilo na besede, ki sem jih nekoč slišal od ameriške profesorice, ki je bila večkrat v Sloveniji. Ugotovila je, da smo Slovenci v medsebojnem komuniciranju nagnjeni k argumentiranju in uveljavljanju svojega, nimamo pa pojma o tem, kaj je dialog. Po njenem je dialog predvsem iskanje rešitev problema, ne pa predvsem medsebojno obtoževanje in iskanje krivca za nastali problem.

O grdih predsodkih, ki ovirajo dialog nam je povedal svojo izkušnjo tudi Jože Plut. Ko je leta 2000 začel delati v Slovenski vojski, ni nihče hotel govoriti z njim, tudi pri kosilu ne. To je trajalo kar 3 leta. Prvi so ta molk prekinili “rdeči”, ko so ugotovili, da ni tak “črn hudič”, kot so mislili.

Klemen Žumer je za dialog uporabil izraz “plemenita komunikacija”, kateri je lastno spoštovanje, poslušanje, pripravljenost na lastno spremembo in so zanjo potrebni samodisciplina, kultura, pogum, samozavest in vrednote. Raziskava o razumevanju dialoga je pokazala, da na ravni Evropske unije (EU) razumejo dialog kot komunikacijo, sodelovanje, izmenjavo, v Sloveniji pa bolj kot kulturni dogodek in sobivanje različnih kultur.

S kulturo je pojem dialog povezala tudi Verena Vidrih Perko. Kultura pa se v osnovi ustvarja že v šoli in doma. Zmeraj se je moramo učiti, pri nas še posebno, saj je Slovenija po vojni živela v ne – dialogu. Danes so izobraženci dolžni razvijati dialog v skupno dobro. Mediji bi morali pri tem pomagati, a na žalost bolj ustvarjajo pozornost z blatenjem.

Kako zgleda dialog v Evropskem parlamentu?

Na to vprašanje je iz večletnih izkušenj odgovoril Klemen Žumer. Dialog v Evropskem parlamentu je precej drugačen, kot v Sloveniji. Tam iščejo povezave, kar je skupnega. Nobena stran si ne želi izločanja. Ni bistvena starost, spol, nacionalnost, ampak ideja. Pojavijo se tudi nasprotovanja in žalitve, vendar so izjema. Tak način sporazumevanja je pomagal EU čez mnoge krize. S tem izhodiščem je EU tudi nastala – z dogovorom za sodelovanje med Nemčijo in Francijo po boleči izkušnji 2. Svetovne vojne. Pri iskanju skupne rešitve v odnosu EU do Rusije je bilo najprej veliko razlik, vendar so našli skupno stališče. Tudi v odnosu do beguncev bo EU našla rešitev. Dialog lahko vodi k miru, nasprotje pa je vojna.

Pomen dialoga v begunski krizi

Andrej Šter pravi, da je zagotovitev varnosti in prva oskrba za begunce šele začetek reševanja problemov. Dialog med državami in znotraj držav bo potreben za rešitev globljega problema – integracije beguncev. Pred EU so 3 glavne naloge:
1. Poskrbeti za sprejem in namestitev beguncev
2. Pomagati državam, ki so preobremenjene, Grčija, Italija, Madžarska. Morda bo to tudi Slovenija.
3. Rešiti probleme tam, odkoder bežijo begunci.

Slovenija se loteva teh problemov podobno kot z begunci iz BIH v začetku 90. let. To pa ni ustrezno. Muslimanski mufti je rekel: »Ali veste kdo prihaja? To so ljudje iz Iraka, Afganistana. Imajo pričakovanja in ne bodo zadovoljni. Imajo drugačen nacionalni karakter. Zavračajo majhne pozornosti, jih ne potrebujejo. Za njih je sanjska dežela Nemčija, vendar ne bo tako. Pridružili so se jim bodo morda tudi taki s prikrito identiteto. Ko bodo odklonjeni, bodo morda prišli nazaj v Slovenijo. Kako jih integrirati s srcem? Karitas je ponudila socialno podjetništvo – možnost za delo, za izboljšanje svojih razmer, za osebni razvoj. Papež je dal dober predlog – vključitev v župnijske skupnosti.

Dialog za spomin in spravo

V. V. Perko je poudarila pomen muzejev, ki so dediščinska vez družbe, so dialog s preteklostjo in sedanjostjo. Njihova naloga je vključevanje šibkejših, odrinjenih, prikaz dogajanj, primerjav, ozaveščanje. Ta pristop muzejev je lahko tudi kritičen do znanosti. Znanost je pogosto zlorabljena, tako je bilo tudi v nacizmu in komunizmu. Vprašala se je kako muzeji danes opravljajo nalogo spomina in sprave,, katere razstave so v tej funkciji. Komu ne ustreza ta vloga muzejev?

Kako mlade vzgojiti za dialog?

Na to vprašanje so gostje okrogle mize odgovarjali takole:

Klemen Žumer: Ključna je vzgoja. Mladi morajo imeti priložnost za izmenjave med različnimi državami, da spoznajo druge kulture, dobijo nove izkušnje, jih prinesejo domov, z njimi osebno rastejo.

V. V. Perko: z vgojo za dialog je treba začeti v družini, pozneje je težko. Danes imamo polpismene mlade generacije. Tu je važno tudi poslanstvo izobraževalnih inštitucij, muzejev.

Jože Plut: 58% v Sloveniji katoličanov, kje je krščansko veselje? Z mladimi nihče ne dela. Odpovedala je tudi Cerkev, mladinski verouk je skoraj propadel.

Andrej Šter: V Sloveniji je načrtno zanemarjanje vzgoje. Kaj bi nastalo s samozavestnimi, razmišljujočimi ljudmi? Šola daje le informacije, ne uči razmišljati.

Ko dialog ni mogoč

Govorci so se strinjali, da je za dialog potrebna identiteta. Z lažnimi imeni na spletu dialog ni mogoč. Kakšna je identiteta naroda, EU? Eu se je odpovedala krščanski identiteti. Begunci morda zmotno mislijo, da ima EU krščansko identiteto.

Naj za konec še sam dodam kakšno misel o tem, kaj onemogoča dialog, Pogosto so to drobne, a zelo pomembne geste v komunikaciji. Težko sprejmemo neko mnenje, ali stališče. Lahko nas spravi v bes in se težko obvladamo, pa je dialoga konec. Lahko nam gre na živce način s katerim se neka oseba izraža, njena glasnost, agresivnost. Morda sploh ne moremo do besede, ko vsi okrog nas govorijo o dialogu.

Osebno verjamem, da mora biti vstopanje v dialog ozaveščeno. Zavedati se moramo zakaj sploh vstopamo v dialog in kaj točno želimo z njim doseči. Zaveda se moramo svoje identitete v kateri so poleg svetovnega nazora tudi naše značajske lastnosti. Zavedati se moramo tudi kakšna je identiteta tistih, s katerimi vstopamo v dialog in kaj oni želijo z njim. Že vse navedeno potrjuje potrebo po tem, da se je dialoga treba učiti in to nenehno.

TONE LESNIK