Leta 1776 je po 13 severnoameriških kolonijah zaokrožila drobna knjižica z naslovom Zdrava pamet. Njen avtor Thomas Paine je z njo podžgal revolucionarni ogenj in pospešil osamosvojitev izpod britanske krone. Po uspešnem zaključku ameriške revolucije se je Paine preselil v Francijo, kjer je bil leta 1792 izvoljen v revolucionarni konvent. Razglašena je bila 1. francoska republika, giljotina pa je pričela svojo krvavo rihto. Paine se je kljub Robespierrovemu sovraštvu in naraščajoči strahovladi zadrževal v Parizu in hodil na seje konventa, ker si je hotel odgovoriti na ključno vprašanje: Kaj se je zgodilo z dobrimi Francozi, v katere je veroval? Kako so se lahko iz poštenjakov sprevrgli v požigalce samostanov, skrunilce pokopališč, mučitelje in ubijalce prijateljev? Od kod tisti nerazumni revolucionarni bes? Paina so kmalu zaprli v ječo v Luksemburških vrtovih, kjer je do konca revolucije zaman iskal odgovore…
Dobrih 100 let kasneje je oktobrska revolucija še siloviteje odprla isto vprašanje. Boljševiki so v zelo kratkem času pošastno pomorili milijone nedolžnih ljudi, s čimer so povsem fascinirali Hitlerja. Marksova in Leninova besedila so bila njegovo glavno čtivo in verjetno ni spregledal naslednjega Leninovega nauka: ubijati je potrebno tako, da bodo ljudje na stotine kilometrov okrog to videli in se tresli (Leninov ukaz z dne 11. 8. 1918, naslovljen na vodjo sovjeta v Penzi). S tem ukazom je Lenin pokazal najboljšo metodo za paraliziranje potencialnih političnih nasprotnikov. To je strah, ki ga povzroči nerazumno nasilje. Španski škofje so potrebovali več kot 1 leto, da so si opomogli od šoka in napisali škofom po svetu, kaj se jim je zgodilo v letu 1936. »… Našteti moremo kakih 20.000 cerkva in kapel, porušenih ali docela izropanih. Pobitih duhovnikov – in to zgolj svetnih – bo kakih 6000… Komaj kje dobite kraj, kjer bi ne bili spravili s poti najizrazitejših desničarjev. Brez sodnega postopka: brez obtožbe, brez dokazov, največkrat brez obsodbe. Kar se tiče mučenja, povemo, da so mnogim odsekali ude, ali pa so jih strahotno spačili, preden so jih ubili; iztikali so jim oči, rezali jezike, jim parali trebuhe, jih zažigali ali žive pokopavali, jih razkosavali s sekiro. Največjo krutost so izvrševali nad božjimi služabniki. Iz spoštljivosti in ljubezni ne maramo navajati natančneje. Prevrat je bil »nečloveški«. Niso spoštovali ženske sramežljivosti, niti pri ženskah, ki so bile po svojih obljubah posvečene Bogu. Skrunili so grobnice in pokopališča… trupla oropali zlatih zob in prstanov… Na stotine slik je razrezanih, kipov poškodovanih, stavbnih čudes za zmeraj razdejanih. Reči moremo, da so v krajinah, kjer so gospodovali komunisti, bili v nekaj tednih bedasto uničeni zakladi umetnosti, predvsem verski, ki so se nakopičili v sto in stoletjih…« (Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji, Ljubljanski škofijski list 74, 1937). Naši španski borci so razdiralno in morilsko početje nadaljevali v partizanskih uniformah leta 1941, ko še ni bilo ne duha, ne sluha o kakšni »beli gardi«. Učinek terorja je bil enak: dolgotrajna paraliza demokratičnega tabora, ki se je prvič srečal s takim nasiljem na našem prostoru. Mnogi so si in si še danes zastavljajo vprašanje, ki si ga je nekoč postavil Paine: od kod fanatični bes, ki je preproste ljudi spremenil v zločince?
Najbolj ceneni odgovor je najti v krogu Spomenke Hribar, ki išče razloge za narodni »konflikt« pri Antonu Mahniču in njegovi »delitvi duhov«. Ta »delitev« in posledično politična diferenciacija je bila v resnici predpogoj za oblikovanje Slovencev kot modernega političnega naroda. Odgovor na zgornje vprašanje je tako iskati pri bolj globokih mislecih. Besançon v Zlu stoletja navaja, da so si ga postavljali Jünger, Platonov, Orwell in mnogi drugi. Odgovor nanj pa so jim dali verni misleci: Mandelstam, Ahmatov, Bulgakov, Rauschning, Herbert, Solženicin… Odgovor na vprašanje, kdo ima oblast v čistem nacizmu in komunizmu, je bil: Hudič. On je svojim podložnikom dal nečloveško brezosebnost.
V zadnjih mesecih dobiva Zlo otipljive oblike v terorju Islamske države, sekanju glav, rušenju starodavnih spomenikov … Nič novega pod soncem. Učinek terorja pa je isti kot leta 1793 v Franciji, 1936 v Španiji, 1941 v Sloveniji…
JURIJ PAVEL EMERŠIČ
