Dialog v svojem bistvu zahteva enakopravna sogovornika, ki se trudita poslušati, slišati, razumeti in spoštovati ob izmenjavi vsebinskih argumentov glede teme, ki ju je do dialoga pripeljala. Ob tem razumevanju dialoga, je potrebno gledati tudi na naš družbeni prostor, ki dialoga o kritičnih družbenih vprašanjih ne pozna, saj je “pogovor” med udeleženci pretežno zgolj izmeničen monolog, ki nagovarja in utrjuje prepričanje podpornikov razpravljalca.
Polarizirana družba, ki je naša realnost, je posledica neenakopravnosti udeležencev javnega prostora. Ta prostor ni samo politika, je tudi prostor institucionalne znanosti, vzgoje in izobraževanja, kulture in športa, medijev in lahko bi k temu prišteli tudi precejšen del gospodarstva. Vir tega neenakopravnega položaja je potrebno iskati v dolgoletnem totalitarnem principu kadrovske selekcije, cenzure govora in pisanja ter represivnemu uveljavljanju moči državnih resursov, ki so v desetletjih izoblikovali podzavest ljudi o “pravih” stališčih na področjih, kjer so delovali. Z napredovanjem elite “pravih” in s pregonom ali stagnacijo “nepravih” so mediji v splošno ljudsko zavest vtisnili kriterije presoje, ki so danes obstali kot objektivni, saj jih kot država in kot družba nismo nikoli zavrgli kot nesprejemljive.

Ko se tako soočamo s potrebo, da bi zaživel dialog med različnimi pogledi, smo prišli v nehvaležen položaj, ko podrejeni želijo (želimo) z močjo argumentov soočiti tiste, ki zaradi svojega nadrejenega položaja izhajajočega iz moči (denarja, naklonjenosti medijev, večinskega javnega mnenja,…) dialoga ne želijo. Ali jih ogroža podzavesten strah, da bo dialog njihovo moč ogrozil?

Dialog o naši preteklosti, predvsem o revolucionarnem medvojnem in povojnem času, je najbolj eklatanten primer te neverjetne izoliranosti pola moči, ki ob pomanjkanju argumentov uporabi molk, izmikanje in diskvalifikacijo vseh potencialnih in dejanskih udeležencev dialoga. Nestrpnost, odkrito sovraštvo ter zatekanje k lažem so za demokracijo in pravno državo nesprejemljivi stranski produkti takega pristopa. Problem nastane, če zaradi percepcije družbene moči in ugleda akterjev državni organi zavestno opustijo pregon kaznivih dejanj, ki v takih primerih očitno nastanejo ali pa se razkrijejo. Tako dejanje (ali odsotnost dejanja!) doseže nasprotni učinek: legitimizacijo odsotnosti argumentov in učvrstitev neenakopravnosti položaja, ki vlada med družbenimi skupinami.

Razočaranost velikega dela slovenskega naroda z razmerami v družbi izhaja iz uporabe zakonov pravne države tako, da različne družbene skupine uživajo pri istih vprašanjih različne pristope, različna merila in posledično država izgubi kredibilnost, državljani pa izgubijo občutek pravne varnosti.

Več lahko preberete na socialniteden.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.