Luka Lampret je skavt, doma z Gatine pri Grosupljem. V soboto je bil med begunci in med drugim zapisal zgodbo Abbasa, Iračana, ki je (večinoma) prepešačil pot iz Bagdada. Takole je zapisal:
Abbas, Iračan v petdesetih letih, …
… trinajst let je delal v Švici. Razgledan gospod, šofer po poklicu. V Irak se je vrnil, ko so odstavili Huseina. Pričakoval je boljše življenje. Pravi, da je bil Husein 90% slab, zdajšnja oblast pa je 100% slaba. Zato je bil prisiljen še enkrat pobegniti. Bil je vodja in navigator skupine prijateljev, ki so pešačili večino poti iz Bagdada. Povedal je, da bežijo zato, ker je oblast radikalna. Imel je težave, ker je imel doma kanarčka. Prepovedali so mu ga z obrazložitvijo, da je vse kar je važno, da hodi v mošejo, dela in počiva. Vse ostalo je balast in nepotrebno izgubljanje energije. Z isto obrazložitvijo so jim prepovedali igrati nogomet in piti pivo. Ko so ga opozorili, da njegove hčere ne nosijo naglavnih rut, je rekel, da jih bodo nosile, če bodo same tako hotele. Da ne verjame, da je Alahu pomembno, ali ženska nosi ruto ali ne. Zaradi takšnih in podobnih pritiskov ter groženj z orožjem, ker se ni podredil radikalcem, se je odločil še enkrat zbežati iz Iraka. Skupaj z nekaj prijatelji.
Z enim od njih sem delil mobilni internet, v mojem avtu pa si je napolnil telefon, da je lahko prek Viberja govoril s svojo ženo. Potem smo si skupaj ogledovali možne poti, kjer bi lahko peš prišli proti Avstriji. Hvaležni so mi bili za nasvete in hkrati zaskbljeni nad tem, da je na mejni črti ogromno policije. Upam, da jim uspeva. Ilegalci so. Pa kaj! Živeti hočejo. V miru. Niso radikalci, ampak bežijo pred radikalci.
Zakaj rabijo našo pomoč?
V soboto zjutraj, 19. septembra, je nekaj sto ljudi na meji čakalo brez sanitarij. Brez strehe nad glavo. Pred plohami so se zatekli pod tam stoječe kamione. Bili so brez vode in brez hrane, dokler niso prišli avstrijski (!) prostovoljci, organizirani prek Facebooka in s svojo pozitivno aroganco brez pretiranega poizvedovanja med mejnimi policisti, če je to sploh dovoljeno, postavili dva šotora, kjer so delili hrano, pijačo, obleke, čevlje, odeje, armaflekse, spalne vreče, plenice, vložke in drugo potrebno ter nudili osnovno zdravstveno oskrbo. Pridružili so se jim vse pohvale vredni slovenski prostovoljci iz društva Adra in prostovoljci Rdečega križa, ki so oskrbeli osnovne poškodbe in bolezni, za kaj resnejšega pa klicali rešilca. Brežiški skavti so prinesli dva šotora od civilne zaščite in jih postavili. Vsa ta pomoč se je dogajala popolnoma samoiniciativno. Na terenu je dejansko nastala neka organizacija, ljudje so se povezali, vzpostavila se je hierarhija, vedelo se je, kdo ima najboljši pregled nad vsem dogajanjem in njega se je spraševalo, kam postaviti šotor, kam zložiti cunje in podobno.
Če bi vsi ti prostovoljci in ljudje, ki so prispevali pomoč, računali na to, da bo beguncem pomagala država, bi bili begunci lačni, žejni, njihove rane bi bile neoskrbljene, bili bi mokri od dežja. Kakorkoli se že sliši, scali in srali bi vsenaokoli. In tudi so, dokler niso ob desetih dopoldne pripeljali prvi dve stranišči (za nekaj sto ljudi), proti večeru pa še dodatnih štirinajst. Ker pa obstajajo ljudje, ki ne računajo na državo z neodločnim predsednikom vlade na čelu, so bili begunci vsaj siti in osnovno zdravstveno oskrbljeni. Življenje pa jim lahko še olajšamo z nekaterimi malenkostmi, kot so nahrbtniki, ki so jih med potjo kar nekaj izgubili (nekateri v morju), armafleksi (prebivalka bližje vasi jih je prinesla celo vrečo, pa so bili v desetih sekundah razgrabljeni).
O tem kaj se potrebuje za begunce in o zbirnem mestu v Grosupljem pa v članku: http://www.drevored.si/sveze/v-grosupljem-zbiramo-pomoc-za-begunce
Foto: Facebook profil spletnega mesta občine Grosuplje Drevored
