Ko so spomladi v gozdu nad vasjo Mače pri Preddvoru, nekega torka izkopali posmrtne ostanke zadnjih lastnikov gradu Strmol, Rada in Ksenije Hribar, ki sta bila umorjena januarja 1944, je marsikomu zastal dih.

O njima sem v zadnjih tridesetih letih slišala marsikatero zašepetano zgodbo. Na začetku, še pred osamosvojitvijo, je bilo takšnih ”prepovedanih” skrivnosti tudi mene strah.

”Mami, ti se igraš z ognjem!”so me z grozo v očeh svarili otroci, meni pa zgodbe, ki so mi jih zaupali, niso dale spati.

Neštetokrat sem se spraševala, zakaj je med ljudmi takšen strah, zakaj molk.

”Pa da ne boš nikomur povedala,” so me rotili tisti, ki si vseeno niso mogli kaj in so dopustili, da so jim iz dna duše vrele besede, ki jim desetletja niso dopustili, da bi bile izgovorjene.

Če danes pomislim, me je zmeraj presenečalo, da so ljudje ”vse vedeli”. Ljudski glas je skrivnosti o tem, kje so zakopana razmesarjena trupla nedolžnih povojnih žrtev, prenašal iz roda v rod. Prav tako se je slutilo, če že ne tudi vedelo, kdo so bili morilci. Morda celo, kdo so bili naročniki.

A ker smo bili dobro in lepo vzgojeni državljani, o prepovedanih temah enostavno nismo govorili v javnosti.

Žal se je s šepetanjem nadaljevalo tudi potem, ko ne bi bilo več treba.

Osamosvojitev ni prinesla odveze molku

Ko se je zgodila osamosvojitev, se mi je pošteno oddahnilo. Zdelo se mi je, da se bo čez noč vse spremenilo. Pričakovala sem, da bodo tisti, ki so morali molčati, končno že na glas izkričali svoje zgodbe, ki so jih nosili v duši. A se to ni zgodilo.

”Ne zaupamo. Ni varno! Ni še pravi čas!” so me prepričevali, ko sem – sem in tja- koga spodbujala, naj že enkrat spregovori. Izgovorov za molk je bilo tudi po letu 1991 nič koliko. Začetna evforija, ki smo jo čutili ob osamosvojitvi, se je počasi polegla in ne da bi vedeli kdaj, je bilo vse spet tako, kot nekoč.

Včasih imam celo občutek, da se je potem, ko se je čez neizrečene in zamolčane zgodbe ponovno pogrnilo preprogo, oddahnilo tudi tistim, ki bi se morali izpostaviti in spregovoriti.

Na srečo so nekateri najbolj pogumni to vseeno storili, naši zanamci jim bodo od srca hvaležni. Zaradi njih preteklost ne bo le črno – bela.

Slovenci imamo molk v genih

Sem že kdaj zapisala, da smo Slovenci vrhunski umetniki dvojnosti, v kateri živimo in smo se ji odlično prilagodili?

Ob grozoviti smrti Hribarjevih pogosto razmišljam, bi bilo, morda, v naši domovini kako drugače, če nam preproga, pod katero pometamo vse, kar bi nas utegnilo vznemiriti, ne bila tako zelo pri srcu?

Slovenci imamo to, da zmeraj o vsem ”vse vemo”, a nič ne povemo, kaj šele, da bi ukrepali, že v genih. Tudi v še ne tako davni preteklosti so vsi ”vedeli”, kdo je zagrešil takšen ali drugačen zločin, a so se ljudje – tudi tisti, ki so zločine obsojali, s krivci družili, kot da se ne bi nič zgodilo. Da so se bali njihovega maščevanja, je slab izgovor.

Za enega takšnega, ki je počel grde stvari, pa je bil pozneje v neki tovarni mojster, so mi celo zelo prostodušno priznavali, češ, da so se mu morali dobrikati, če so želeli, da obdržijo službo.

Skupaj so pili za šankom, se družili in pametovali, kot da bi bilo vse lepo in prav.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.