V mojem budimpeškem prijateljskem krogu je tudi radikalna feministka. Najini življenjski filozofiji bi težko bili različnejši. Ona ironijo razume kot varno blažilo vsakdanjih tegob – sam menim, da velja resnost uporabljati zelo previdno in le tedaj, ko je nujno.

Ona verjame, da mora umetnost pripomoči k napredku človeštva; jaz, da mora razkrinkati človeško prevzetnost.

Ona, strokovnjakinja za alternativna gibanja v nekdanji Jugoslaviji, se trudi razumeti vlogo NSK v zgodovini evropske neoavantgarde, a ne more skriti odpora do njihove estetike. Jaz sem do glasbe Laibach brezbrižen, a mi skupina vzbuja nagonsko simpatijo.

Kako bi po mnenju feministke pripomogli k boljši družbi

Prek nje spoznavam pristop, ki bi ga sicer poznal le v obliki površne karikature – politično korektnost.

Je ljubiteljica filmov Woodyja Allena, a odkar ve za njegove spolne škandale, pravi, da jih ne more več gledati. Navdušena nogometašinja (v trivialnostih evropskega klubskega nogometa prekosi vsakega gostilniškega strokovnjaka) že kako desetletje ne spremlja mednarodnih prvenstev. Zakaj, kljub podrobnim razlagam ne razumem prav dobro; nekaj glede perfidnosti multinacionalk in nogometnih zvez.

Zgodba se ponavlja pri bendih, blagovnih znamkah, nakupovalnih verigah, celo pisateljih: vedno ima pri roki seznam, pri čem se spodobi uživati in pri čem ne. Če bi vsi vestno pristopali k potrošnji množične kulture, pravi, bi pripomogli k boljši družbi.

Politična korektnost = mazohizem

Politična korektnost se kaže kot prefinjena oblika mazohizma, a zdi se mi, da ima v resnici prav nasproten namen: občutek zadovoljstva nad lastno pravičnostjo. Koliko v resnici pripomore k “boljšemu svetu”, je vprašljivo.

Res je, da včasih s potrošnimi izbirami pripomoremo k negativnim posledicam. Prav je, da se tega zavedamo in premislimo svojo objektivno vlogo pri ohranjanju okoliščin, ki jih imamo za krivične. Če se ne strinjam z usodo piščancev v množični reji, bom perutnino pač kupoval pri preverjenem proizvajalcu. Če sem kritičen do Amazonove politike do zaposlenih, bom knjige pač kupoval, po višji ceni, drugod.

Navsezadnje tudi pri vsakodnevnih nakupih pogosto izberemo trgovca po njegovi simpatičnosti, estetiki lokala, izbiri dobaviteljev, splošnem zaupanju – zakaj ne bi kriterijev izbire razširili še na njegovo družbeno odgovornost, na primer na način, kako ravna z zaposlenimi? Premišljena izbira ponudnikov in proizvodov je pomemben vidik odgovornega vedenja v sodobni družbi proste izmenjave. Mar ne?

Boste še kupovali testenine znamke Barilla?

Težava je, da se to kaj hitro sprevrže v totalno politizacijo vsega. Če verjamem, da lahko z izbiro kave pripomorem k boljšim delovnim razmeram v tretjem svetu, zakaj ne bi enako vplival še na preostale politike, ki so mi pri srcu? Testenin znamke Barilla tako ne bom več kupoval, ker njen lastnik nasprotuje gejem. Billa Cosbyja ne bom več gledal, ker je šovinistična svinja.

Vprašanje ni le, ali med pravila poštene blagovne izmenjave spada tudi to, da ima ponudnik podobna prepričanja in moralne nazore kot jaz (mislim, da ne): vprašanje je predvsem, ali ima moje sodelovanje oziroma nesodelovanje v izmenjavi resničen, objektiven vpliv.

Priznajmo si, kakšen je naš resnični vpliv

Če ne gledam Cosbyjevih šovov, s tem ne bom prav nobene ženske rešil pred spolnim napadom. Prav tako ne bom z ničimer pripomogel k stanju človekovih pravic v Rusiji, če zavrnem donacijo trgovca, ki oligarhom prodaja starine. Tajkuni so denar namreč že zaslužili, kakor ga pač so, še preden so se ga odločili porabiti za izdelke slovenskega prodajalca: brez njega bi njihov denar pač šel drugam. To, da donacijo zavrnem, lahko vpliva na moj občutek moralne večvrednosti – na “boljši svet” niti za ped.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.