Na Slovenskem se – hvalevredno – nadaljuje živahna razprava o resnični naravi totalitarizmov, tudi našega »avtohtonega«
Leta 2013 je založba Družina izdala knjigo, ki je v nekaterih krogih naletela tudi na ostre odzive, češ, da z njo propagiramo pogubni »neoliberalizem«. Ni naš namen na tem mestu polemizirati s takimi in podobnimi kritikami, temveč opozoriti na uvodne stavke Zagovora svobodnega trga, ki ga je napisal ameriški katoliški duhovnik Robert Sirico. »Ste kdaj videli fotografijo Zemlje ponoči? Luči so razpršene po zemeljski obli, povsod tam, kjer ljudje živijo, delajo in napredujejo. Toda na zgornjem delu korejskega polotoka lahko vidimo nenavadno praznino, kar je še toliko bolj neverjetno v primerjavi s spodnjo polovico, kjer leži Južna Koreja, ki se kar sveti od luči. Temna zaplata v zgornjem delu je socialistična Severna Koreja, kjer ljudje živijo v tako brezupni revščini, da je dežela ponoči temna. Edina majhna pika svetlobe je Pjongjang, kjer partijska elita uživa v sadovih dela nesrečnih Severnih Korejcev, ki jih je spremenila v prave sužnje. Preostali del Severne Koreje je povsem v temi. Osvetljena spodnja polovica polotoka ponuja pogled na svet svobode – svobode ustvarjanja, napredka in, kar je zelo očitno, svobode osvetljenosti. Toda na tej fotografiji lahko tudi vidimo, kakšen bi bil pogled na svet brez svobode, kar bi civilizacijo pahnilo v temo.«
Na ta navedek smo se, hoteli ali ne, spomnili ob razvpitem gostovanju skupine Laibach v tisti majhni piki svetlobe, severnokorejski prestolnici, kjer so baje želeli, če zelo poenostavimo, s totalitarno estetiko in retoriko, sicer »spolirano« zaradi cenzorskih zahtev gostiteljev, zasejati seme protitotalitarizma v državi, ki se po ocenah svobode na vseh področjih vedno znova uvršča na prva mesta nesvobodnih držav. Tudi glede uresničevanja verske svobode, zaradi česar se je v katoliškem tedniku sploh smiselno obregniti ob medijsko napihnjeno enokoncertno gostovanje v Severni Koreji. Vendarle govorimo o državi, v kateri po verodostojnih pričevanjih tvegaš suženjstvo v koncentracijskem taborišču ali celo življenje zgolj zaradi posedovanja Svetega pisma.
Prav zato ne moremo molče mimo laibachovskih opazk o tamkajšnjem režimu kot »delujoči utopiji«, v kateri bivajo popolnoma nedolžni, odprti, čisti ljudje, kjer vladajo harmonični odnosi, izjemna spoštljivost, kjer ni ničesar vulgarnega – »ena sama fascinatna lepota ljudi«. Seveda, seveda – že slišimo pomisleke, da je treba te besede razumeti kot subverzivno parodijo. Kaj pa če si vendarle privoščimo drobno razkošje in jih vzamemo natanko takšne, kot so – nič kaj subverziven zagovor nečesa, kar res ni vredno nikakršnega zagovora? Kajti v tako rekoč isti sapi, ko so dokazani severnokorejski totalitarizem – s kultom osebnosti, omejevanjem vseh vrst človekovih pravic in svoboščin, koncentracijskimi taborišči, političnimi eksekucijami in kar je še metod iz totalitarističnega arzenala – označili za »delujočo utopijo«, so prostotržni kapitalizem, ki ima resda (pre)veliko stranpoti, a vendarle izvira iz priznanja in udejanjanja človekove svobode, ožigosali kot najstrašnejši totalitarizem našega časa. In pri tem očitno mislili smrtno resno. Kot še marsikdo na Slovenskem, kjer za vsakim vogalom brstijo ideje o odrešilnosti novo-starih socialističnih kolektivizmov, ki so šli, še gredo in bodo brez dvoma tudi v prihodnje šli čez trupla.
Prav zaradi takih zablod so polemike, ki jih je izzvalo Laibachovo »razturanje« v Pjongjangu (izraz propagandista s POP TV), celo nekaj dobrega. To bizarno muziciranje je namreč skoraj sovpadalo z obhajanjem 23. avgusta, dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je sicer evropski spominski dan, a ima pred očmi sleherno žrtev tovrstnih režimov po svetu.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
