Ob zadnji prisluškovalno-arbitražni aferi so se oglasili nekateri nasprotniki arbitražnega reševanja spora s ponovljenimi očitki, da to ne bo dobro za Slovenijo. Sam pa ob tem kot eden redkih »desnih« zagovornikov arbitraže, vidim ravno dodatni argument za pravilnost slovenske referendumske odločitve.

Iz javno razkritega dela nesrečnega pogovora med arbitrom in agentko je očitno, da je Sloveniji na arbitraži kar dobro kazalo in da bi decembra z odločitvijo bili Slovenci lahko kar zadovoljni. Tako, kot smo lahko upravičeno pričakovali, so očitno mednarodne arbitre bolj prepričali tehtni argumenti Slovenije, kot pa za lase privlečeni zahtevki Hrvaške.

Seveda je bila normalnemu arbitražnemu postopku – z razkritjem! – pogovora narejena določena škoda, vendar pa ni objektivno gledano pri tem nobene velike sramote za Slovenijo. Hvala Bogu, da ni bilo pri tem na slovenski strani (niti sumov) kakršnekoli korupcije! Poznavalci vedo, da se v večletnem obdobju postopka vsi udeleženi med seboj občasno pogovarjajo, tako kot se je gotovo tudi hrvaški arbiter s »svojimi«, če je uradoval na njihovem veleposlaništvu.

Predsednik Evropskega centra za reševanje sporov Aleš Zalar celo opozarja na pomembno razliko do sodnih potopkov: »Arbitri niso nujno neodvisni in nepristranski«! Za tiste arbitre, katere imenuje stranka, se lahko – povsem logično! – uporabljajo drugačni etični standardi, kot za tiste, katere imenuje tretja oseba ali inštitucija. Od prvih se povsem logično lahko celo pričakuje določena naklonjenost do »lastne« strani. Konec koncev je to takoj po svojem odstopu dokazal prav hrvaški arbiter Vukas, s svojimi nesmiselnimi izjavami, da naj bi se pripravljal odvzem hrvaškega morja…

Za hrvaškega arbitra tudi povsem logično sklepamo, da je še kako komuniciral s »svojo« stranko, saj je uradoval v prostorih hrvaškega veleposlaništva! Če bi imela Slovenija možnosti priti do kakšnih njegovih pogovorov, je jasno, da bi lahko Hrvaški očitala povsem podobno, kot je ta njej.

Čeprav mnogi sedaj po nenavadnem odstopu Abrahama slovenski politiki marsikaj očitajo, pa ocenjujem, da je bila reakcija naše države popolnoma in edino pravilna: zamenjati oba storilca »prekrška« in imenovati novega povsem nespornega arbitra!

Sedaj je treba »umiriti žogo« in samo vztrajati na pravnih argumentih ter vzorno sodelovati z arbitražnim sodiščem, dokler ta ne sprejme odločitve. Mirno naprej bi morala delovati tudi in predvsem slovenska politika (vključno z opozicijo!).

Potrebno je tehtno in vztrajno obveščati mednarodno skupnost o tem, da se je poskus miniranja arbitraže začel z nezakonitim dejanjem prisluškovanja – s strani Hrvaške. Posebno pa še EU pripravljati na povsem logičen slovenski veto na vstop Hrvaške v schengensko območje, v primeru, da Hrvaška ne bo imela rešenega mejnega spora s Slovenijo!

ANTON TOMAŽIČ

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.