V šolo rine marsikaj. Dobro in slabo. Sedaj na začetku šolskega leta bo še posebej aktivno. Včasih pod pretvezo hvalevrednih dodatnih dejavnosti ali pa brezplačnih medijev, reklam in delavnic, v šolo zaidejo zelo neetične vsebine.

Reklama za spletni poker

Predstavljajte si, da ste ravnatelj srednje šole in dobite na mizo ponudbo podjetja, da bi na vaši šoli organizirali motivacijsko delavnico, ki bo spodbudila vaše dijake k podjetniškemu razmišljanju. Podjetje podpira javna državna agencija SPIRIT (celotno ime: Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma). Oddahnete si (država je »zadaj«) in se razveselite (moderna in potrebna dodatna vsebina). Če namreč stoji država za projektom, gotovo ne more biti nič narobe. In jih povabite na šolo, da izvedejo motivacijske delavnice.

Po izvedeni delavnici pa v vašo pisarno privihra ogorčena učiteljica, ki vam pripoveduje, da je mladenič, sicer tudi direktor podjetja kreativno-zvenečega imena, z izbranim, dijakom prilagojenim jezikom razlagal svoje podjetniške »uspehe«, ki so – milo rečeno – na meji kriminalnih dejanj. Opisuje namreč svojo pot od organizatorja ilegalnih, plačljivih poker turnirjev v manjšem slovenskem mestu. Pripoveduje, kako so stalno trepetali pred policijo in kako so zaradi varnosti, svojo podjetniško idejo potem raje prenesli na splet. Seveda mladenič tudi naglas pove spletni naslov svoje poker strani ter predlaga, da ko starši mislijo, da gredo otroci spat, naj se le ukvarjajo s »podjetništvom« na spletu. Mladec razlaga, kako neizmerno srečen je, ker mu denar sedaj kar sam priteka. Je zelo prepričljiv govorec, zna se približati dijakom, a učiteljica je opazila, da se mu roke tresejo in da deluje nervozno.

Ravnatelj odreagira, se opraviči dijakom in staršem, češ, da niso vedeli, ker je za podjetjem stala državna javna agencija in niso pričakovali neetičnih dejavnosti. Šola odpove vsako nadaljnje sodelovanje s podjetjem in pošlje ogorčeno pismo tudi državni agenciji. Več takih ravnateljev!

Dijake torej, pod krinko sicer izjemno hvalevrednega spodbujanja podjetništva, peljemo s pomočjo državnega denarja v zasvojenost z igrami na srečo in na pot dvomljivega podjetništva. Dobro, da je ravnatelj na tej šoli odreagiral. Kaj pa na drugih srednjih šolah? So bili pozorni? Na tej šoli sta pri tej konkretni »podjetniški motivacijski delavnici« bili prisotni tudi učiteljici, četudi je bilo s strani predavateljev to nezaželeno.

Vzgoja za pornografijo in odvisnost od drog

Spomnim se, da se je pred leti po srednjih šolah brezplačno delila dijaška revija »Maturant&ka«, ki sta jo izdajali založba Gyrus d.o.o. in Delo d.d.. Za mnoge je časopina hiša Delo verodostojen, »osrednji« slovenski medij. Prav gotovo precej učiteljev verjame, da Delo pa že ne more v šole prinesti neetičnih medijskih vsebin, še posebej zato, ker je medij izhajal s podporo države – takratnega Ministrstva za šolstvo, šport in raziskovalno dejavnost.

A nekateri članki v reviji so bili izjemno sporni z etičnega vidika. Eden od člankov je recimo delal recenzijo pornografske kasete in vabil dijake k nakupu, drugi spet je delal primerjavo različnih virov marihuane, vabil in izobraževal o vzgoji domače trave in objavljal internetne naslove, kjer se dijaki lahko dodatno poučijo o »kmetovanju«. Spet tretji je na primer pod krinko skrbi za kakovost tablet ekstazija na tržišču, delal pravzaprav reklamo za njegovo uporabo z besedami: »Občutek je bil nepojemljiv. Počutil sem se tako lepo kot še nikoli v življenju. Celo telo se mi je spremenilo v ogromen penis. Vse skupaj je trajalo osem ur.«

Pod krinko raznih zdravstveno-izobraževalnih dejavnosti ali pa preprosto preko hvalevrednega omogočanja mentorstva mladim učiteljem, rinejo v naš izobraževalni sistem tudi sporne LGBTQ vsebine. Kaj pa je treba v letih, ko se otroci še iščejo, ko so že tako in tako »zmešani« od hormonov, dodatno zapletati življenje s prevpraševanjem o svojem spolu? In to celotni osnovno-šolski populaciji. Take vsebine so po mojih informacijah vdrle tudi v kakšno od katoliških šol.

Čuječnost in pogum

Kot da se želimo norčevati iz mladih ljudi v izjemno občutljivem obdobju življenja. Iz rok nepozornega učitelja, z dovoljenjem nepozornega ravnatelja in s podporo državnih inštitucij, pod krinko hvalevrednih dejavnosti, v naše šole rinejo tudi izjemno sporne vsebine. Kako je to mogoče? Prvič, zaupamo državnim inštitucijam. Kar zdi se nam, da »država« pa že ne bo delala neumnosti, ne bo omogočala neetičnih ravnanj.

In ker nam velikokrat ni dovolj mar. Komu ni dovolj mar? Najprej nam staršem, ki ne spremljamo več svojih otrok, velikokrat ni mar učiteljem, ki razdelijo vse in omogočijo vse kar se jim reče in ker niso zraven pri dejavnostih zunanjih izvajalcev. Če pa že so, pa si mnogokrat ne upajo »težiti«, ker morda ne želijo izpasti staromodno, nesodobno. Pa še starši jih včasih zabijejo v smislu »saj imajo otroci dostop do vseh vsebin na internetu«. Da, toda takih vsebin naj ne dobijo iz rok staršev, učiteljev in vodstva šole. In to je pomembno sporočilo.

Dragi učitelji, veliko uspeha in zadovoljstva pri vašem delu vam želim na začetku novega šolskega leta. In pa čuječnosti ter zlasti poguma za ukrepanje in plavanje proti toku. Ni (vam) lahko, vem.

Foto: FreeImages