Ko razmišljamo o nasilju in njegovih družbenih posledicah, se vedno znova odpirajo ideološki spori, ki se osredotočajo na to, kdo je kriv in kdo je imel prav, kdo se je odločil pravilno in kdo ne. Pri tem pa se povsem prezre pravo vprašanje, ki je zavedanje, da ima vsakršno nasilje daljnosežne in pogubne posledice tako za žrtev kot za rablja.
Družbeno nasilje totalitarizmov polpretekle zgodovine je razkrilo globino in strašljivost političnega ustrahovanja in sarkastičnega pogleda na posameznika in na njegovo integriteto. Ko se enkrat prestopi mejo temeljnega sramu in vesti, se šele razpre pravi obraz zla.
Človek je bitje odnosov, torej bitje, ki za svoje preživetje nujno potrebuje in zato stalno išče stik s sočlovekom, tudi če ta stik prinaša razočaranje, zavrženost in bolečino. Zgodbe vojnih sirot, ki so bile temelj teorije navezanosti so pokazale prav to, otroci brez staršev v relativno ugodnih in varnih okoliščinah so bistveno slabše preživeli vojno (kasneje so imeli več simptomov posttravmatskega stresnega sindroma), kot otroci, ki so bili med vojno v težkih razmerah lahko skupaj s svojimi starši. Smrtnost zapuščenih otrok, ki so odraščali v sirotišnicah je bila skoraj 80%, kljub temu, da so imeli dovolj nege in hrane. Tisti, ki so vseeno preživeli, pa so se v odraslosti soočali s težjimi duševnimi motnjami in psihičnimi težavami. Še bolj tragično sliko kažejo otroci, ki so bili zlorabljeni od svojih staršev, torej ranjeni prav tam, kjer se nikdar ne bi smelo zgoditi kaj takega. Ti otroci so, kljub temu, da so dobili možnost oditi v rejništvo k bolj zrelim in ljubečim odraslim, raje ostajali pri starših.
Pripadnost in hrepenenje po stiku sta močnejša celo od potrebe po hrani, vodi in zraku. In prav v to hrepenenje zareže totalitarizem, saj je to sistem, ki ga lahko zasnujejo samo v sebi zelo močno poškodovane in patološko popačene osebnostne strukture. Če pogledamo osebnostno strukturo različnih totalitarnih diktatorjev pretekle in sedanje dobe, lahko hitro vidimo nekaj temeljnih vzporednic: odsotnost sramu, patološki narcizem (megalomanstvo, ki prikriva notranjo nevrednost in osramočenost), odsotnost empatije (torej odsotnost sposobnosti sočutja), antisocialno vedenje (nesposobnost vzpostaviti pristen medosebni stik z drugimi ljudmi) in vrtenje okrog samega sebe, aroganca in povsem enostranski pogled na svet. Poleg tega tako držo zaznamuje tudi trdna vera v lastni prav in v poenostavljene, črno bele razlage, pripisovanje, paranoja, ogroženost in zanikanje ter prezir do drugih.
Grozljivost te drže je prav v popolni odsotnosti pristnega medosebnega stika. Deluje, kot da drugih ne potrebuje, ampak jih samo kontrolira in upravlja. Normalni ljudje ob taki drži zamrznejo in v njih se prebudi najhujši strah, ki je strah pred izničenjem in razvrednotenjem. In na ta strah taka oseba potem igra. S svojimi popolnoma hladnokrvnimi in planiranimi nasilnimi dejanji paralizira množico, ki je še sposobna sočutja in njihovo potrebo po stiku, varnosti in normalnem življenju zlorabi tako, da bolj šibke in omahljive med njimi potegne na svojo stran v zameno za lažno varnost in pripadnost. Seveda na koncu tudi te svoje »najbližje« uniči, saj ni sposobna zdržati v medosebnih stikih. Navadno taka oseba na koncu ali stori samomor, umre povsem izolirana in ogrožena od vseh, navadno nasilne smrti, ali pa zamrznjena čepi na svojih privilegijih, ogrožena od vsakogar, ki bi ji jih zmanjšal ali celo odvzel in konča v zasvojenosti in bolezni, ne da bi uspela dojeti, kaj je s svojim delovanjem storila drugim. Torej trajno nesposobna kesanja in posledično medosebnega stika.
Žrtve sistemov ustrahovanja pa ostanejo zaznamovane s strahom, osramočene in razvrednotene in lahko šele počasi in z veliko mero sočutja in spremljanja odstirajo plasti sramote, nevrednosti, jeze in nemoči, ki jih je v njih pustilo ustrahovanje in gnusne podobe maltretiranja in zlorab. Podobe zlorabe in nasilja uničijo človekov notranji psihični svet, saj so to podobe, ki jih ne bi smelo biti. Soočenje z njimi je tako navadno zavarovano z različnimi psihičnimi obrambnimi mehanizmi, ki blažijo razdiralno moč teh podob in s tem ohranjajo posameznikov notranji psihični svet. Žrtev ima samo eno možnost: da naredi vse, da ne bi padla v sovraštvo in maščevalnost do rablja, saj bi s tem postala njegova ujetnica za vse življenje, da v zaupanju izjoka svojo bolečino in se poveže z drugimi žrtvami, ki so sposobne žalovati, moliti in med seboj počasi in iskreno graditi odnose zaupanja in povezanosti.
Notranja razlika med žrtvijo in rabljem je namreč prav v sposobnosti odpovedi sovraštvu in maščevalnosti. Rabelj je sposoben čisto vsega, razen pristnega stika in odpuščanja, zato je žrtev rešena strahu in groze v istem hipu, ko začuti, da je njena moč v tem, da ne pade v tok sovraštva. To je njena zmaga nad rabljem in svetom totalitarizma, ki ga ta s svojim hladnim nasiljem in prezirom skuša ustvariti.
Besedilo je prispevek iz zbornika Resnica in sočutje Založbe Ognjišče, ki ga lahko naročite na povezavi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
