Dograjevanje zgodovine kot dopolnjevanje z novimi dejstvi, njeno bolj kritično presojanje in čiščenje navlake
V izogib nesporazumom naj za uvod poudarim, da je v tem sestavku pod pojmom revizija zgodovine mišljeno sprotno dopolnjevanje podobe nekega zgodovinskega razdobja na podlagi znanstvenih ugotovitev, ne pa revizija v negativnem smislu besede, tj. prirejanje zgodovine svojim potrebam z zamolčevanjem zgodovinskih dejstev, njihovega potvarjanja, zmanjševanja njihovega pomena ipd. iz ideoloških, političnih ali drugih motivov, kar je v naši družbeni stvarnosti tudi navzoče pri obeh straneh v sporu.
Izhajajoč iz povedanega ugotavljam, da predvsem določeni krogi tranzicijske levice že dolgo časa zganjajo vik in krik o domnevnih poskusih revizije zgodovine v njenem slabšalnem pomenu besede, ki naj bi jo vsiljevala v vojni poražena stran. Pri tem pa odmislijo, da je z demokratizacijo slovenske družbe in s postopnim uveljavljanjem svobode misli in besede začela prodirati na dan tudi senčna plat resnice o medvojnem in povojnem času, ki so jo zamolčali in bili tako sami prvi revizorji zgodovine v njenem negativnem smislu. Nova odkrita dejstva o revolucionarnem nasilju, o medvojnih in povojnih pobojih, o polaščanju premoženja pobitih, o nasilju nad Cerkvijo in verniki, o montiranih povojnih procesih idr. so pač sesula najprej nekdaj tako razglašano veličastnost revolucije in potem začela metati temno senco tudi nad umetno ustvarjen pretiran sijaj in slavo NOB.
Nosilci tega procesa so bili zlasti mlajši zgodovinarji, ki se niso zadovoljili z dosedanjim prikazom navedenega obdobja in njegovimi interpretacijami, kot tudi tisti del starejših zgodovinarjev, ki jim je bilo v prejšnjem režimu onemogočeno, da bi objavljali tudi zamolčana zgodovinska dejstva in svoje poglede nanje. To je vneslo zlasti v borčevske vrste in v kroge njihovih uradnih zgodovinarjev velik nemir in vrstiti so se začela alarmantna opozorila, da naj bi bila v teku revizija zgodovine v slabšalnem pomenu besede, kot da bi šlo pri tem za kako kriminalno početje.
Zakaj je revizija zgodovine potrebna?
Prvič zaradi tega, ker praviloma začenjajo zapisovati zgodovino zmagovalci, ki jo prilagajajo svojim potrebam in v primeru totalitarnih režimov predvsem potrebi po legitimaciji in utrditvi svoje oblasti. Kajti vojskujoče se strani, vključno z zmagovalci, počenjajo v krutem času tudi umazane stvari, ki jih poskušajo zamolčati ali vsaj zmanjšati njihovo težo in pomen.
Drugič, tudi zgodovinarji lahko zaradi zunanjih pritiskov ali lastnega ideološkega prepričanja pristransko prikazujejo ali interpretirajo posamezna dejstva ali dogodke.
Tretjič, zgodovinska dejstva prihajajo na dan v daljšem časovnem razdobju in novi podatki, kot npr. tisti o medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju, lahko pomembno spremenijo prvotno prikazano podobo zgodovine nekega obdobja.
Četrtič, na pisanje zgodovine vpliva tudi duh časa oz. uveljavljena ali vsiljena lestvica vrednot vsakokratnih nosilcev družbene moči. Če npr. presojamo medvojni in povojni čas z vidika tedanje revolucionarne ideologije, so bila npr. preganjanja in poboji resničnih in potencialnih političnih nasprotnikov revolucije, njihova razlastitev idr. za nosilce revolucije neizogibna in logična dejanja. Če pa gledamo nanje z današnjega zornega kota, ko smo na vrh lestvice družbenih vrednot znova postavili nedotakljivost življenja in lastnine, človekove pravice, pravno državo itn., pa so bili navedeni revolucionarni ukrepi zavržna dejanja.
In ne nazadnje, zgodovina se presoja tudi z vidika izida oz. rezultata nekega dogajanja, kar v primeru revolucije pomeni, da je šlo za zablodo, ki se jo danes sramujejo in se ji odpovedujejo tudi njeni nosilci, torej so tudi zaradi tega oni sami revizionisti lastne zgodovine v njenem slabšalnem pomenu besede. To pa, seveda, še ne pomeni, da se v tem procesu dograjevanja zgodovine lahko prevrednotijo vse njene sestavine. Kot npr. ugotovitve, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec, ali pa kdo je bil z vidika širšega svetovnega spopada na zavezniški strani in kdo na strani sil nacifašizma, pa recimo tragično dejstvo, da je poražena stran sprejela orožje iz rok okupatorja idr. Bo pa treba na novo izrecno poudariti, da zmagovita stran ni bila samo NOB, ki je nedvomno veliko dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ampak tudi revolucija, ki je s svojimi zavržnimi dejanji sama kot prva najbolj omadeževala NOB. Kot bo treba tudi zapisati, da premagana stran ni bila samo kolaboracija, ampak tudi protikomunistični odpor, za katerega je čas pokazal, da je bil legitimen in upravičen, saj se je komunizem zaradi svojih zablod, nedemokratičnosti in krutega nasilja povsod po Evropi sesul sam vase.
Več lahko preberete na strani Družinine priloge Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
