“Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?”
“Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.” (Jn 6,60.63b)

Pri enem od srečanj z mladino me je nekega večera osupnila izjava mladega dekleta, ki nam je povedala, da je v svojem življenju prišla do zanimive resnice: da je ponavadi prava tista pot, ki je težja. Da človeka naredijo zahtevne stvari.

Res je tako. Takšen, kot sem danes, sem bolj ali manj zaradi ljudi, ki so od mene nekaj zahtevali. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti sam, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Ljubezen ima mnogo obrazov. Njen najtežji, a verjetno tudi najbolj resnični obraz pa je zahtevnost.

Zato se tega pravila o pravilnosti težje poti poskušam držati pri vsaki svoji odločitvi, pa naj gre za velike in prelomne odločitve ali pa tiste majhne in vsakdanje stvari. Poskušam se je držati, čeprav se mi vedno znova upira. Ljudje seveda hrepenimo po lagodnosti in komfortu in sam nisem prav nič drugačen. Samo izkušnja, da so me v resnici ljubili ljudje, ki so trpeli ob mojih padcih, pa niso hodili namesto mene, me priganja, da vedno znova sledim težjim rešitvam in tudi sam postajam zahteven do tistih, ki so mi zaupani v vzgojo. Zahtevnost je namreč mojemu življenju vedno prinesla bogate sadove, ker mi je pomagala biti za en korak pred seboj.

In tam, prav tam, en korak pred menoj, je moj Bog, ki me ljubi tako, da je do mene zahteven, saj me uči še več kot hoditi. Uči me živeti.