Paula Radcliffe, ena najbolj znanih britanskih atletinj, rekorderka v maratonu in velika bojevnica proti dopingu v športu, je na svetovnem prvenstvu v kanadskem Edmontonu pred štirinajstimi leti s Hayley Tullett, kolegico iz reprezentance, glasno protestirala, ker so organizatorji dovolili nastop Olgi Jegorovi, pred tem že obsojeni zaradi uporabe dopinga. Protest ni zalegel. Rusinja je smela teči in v teku na 5000 metrov zlahka osvojila zlato kolajno.
Štiri leta kasneje, bilo je na svetovnem prvenstvu v Helsinkih, se je zgodil nov škandal. Britanski biokemik Chris Cooper, avtor imenitne knjige Run, Swim, Throw, Cheat s podnaslovom The Science Behind Drugs in Sport, je takratni finale žensk v teku na 1500 metrov razglasil za eno najbolj sramotnih atletskih tekem v zgodovini. Izkazalo se je namreč, da je vseh pet prvouvrščenih deklet v karieri že goljufalo s prepovedanimi substancami. Med njimi je bila znova tudi Olga Jegorova.
Bolj umazan je bil morda samo še moški finale teka na 100 metrov na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988. Tekmo je z novim svetovnim rekordom dobil Kanadčan Ben Johnson. A ne za dolgo. Do zlata je namreč pritekel s pomočjo prepovedanega anabolika stanozolola. Zmagovalec je zato dan po tekmi postal Američan Carl Lewis, ki pa tudi ni bil čist. Testi na ameriških kvalifikacijah so namreč pokazali, da je zaužil prepovedane stimulante pseudoefedrin, efedrin in fenilpropanolamin, a so ga kljub temu uvrstili v reprezentanco. Z dopingom se je v seulskem finalu teka na 100 metrov umazalo kar šest atletov, piše Cooper. Čista sta bila samo Američan Calvin Smith in Brazilec Robson da Silva. Ta dva sta bila prava junaka Seula. Onadva bi morala dobiti olimpijski kolajni. Toda zanju danes ne ve tako rekoč nihče. Pravi heroji so v bistvu že od nekdaj zgolj prevaranti.
Nadvse odmevno poročilo nemške televizije ARD in britanskega Sunday Timesa o dopingu med vrhunskimi atleti zaradi tovrstne zgodovine v bistvu ne prinaša nič novega. Med 5000 testiranimi športniki je za zdaj kar 800 sumljivih. Med njimi so tudi dobitniki 146 odličij z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Ta zgodba je potem nekako samodejno sprožila še nova odkritja. Dopingirani so bili namreč tudi nekateri najboljši tekači na maratonih v Londonu, Chicagu, New Yorku in Bostonu. Med njimi je prednjačila Rusinja Lilija Šobuhova, ki je trikrat zmagala v Chicagu in enkrat v Londonu. Atletinja, rojena v Baškiriji, je bila že dolgo med sumljivimi. A kazen za njen zločin je zdaj začuda izjemno mila. Dveletno prepoved nastopanja so ji podaljšali za pičlih štirinajst mesecev …
Pred časom so v olimpijskem muzeju v Lozani pripravili razstavo Balance and Performance, na kateri je bil precejšen del posvečen tudi dopingu. Tistega dne, ko sem si zanjo namenoma vzel kar nekaj ur časa, v muzeju ni bilo prav veliko obiskovalcev. Pogrešal sem predvsem šolarje in mlade športnike, ki šele začenjajo kariero. Kajti prav oni so prve in najbolj tragične žrtve dopinga.
British Journal of Sports Medicine je denimo zapisal, da mlade Francoze, nadarjene za šport, že tam pri enajstih začnejo pitati s prepovedanimi snovmi. Med mladimi nogometaši tudi steroidi niso nič neobičajnega. Težava je, da mnogi med njimi v bistvu sploh ne vedo, kaj jim dajejo trenerji in menedžerji. Toda po drugi strani je znamenita raziskava zdravnika Roberta Goldmana, pisca knjige Smrt v slačilnici, pokazala, da je kar dobra polovica vprašanih vrhunskih športnikov brez vsakršnega premisleka pripravljena jemati prepovedane snovi, če bi jim te za pet let zagotavljale športne zmage. Pa četudi potem takoj umrejo … Zato Marc Perelman, francoski novinar in publicist, v knjigi Barbaric Sport brez dlake na jeziku zapiše, da vrhunski šport brez dopinga pravzaprav sploh ne bi obstajal.
Zakaj? Preprosto zato, ker današnji kapitalizem od tistih, ki jih plačuje, zahteva samo spektakel. Spektakla pa ni brez rekordov. In rekordov, ki so v marsikateri športni panogi že na meji človeških zmogljivosti, ni brez dopinga. Zato so tudi kazni za »grešnike« tako mile. Kdo bo na primer kupoval vstopnice za atletska prvenstva, na katerih bi se stometraši po tartanu »sprehajali« s časi okrog 10,4 ali kaj podobnega? V tem brutalnem svetu, kjer športniki postajajo navadni mezdni delavci, ki morajo služiti gospodarju in ne morebiti gledalcem na tribunah, šteje samo zmaga. Vse drugo je nepomembno. Žal tej izprijeni logiki vse bolj nasedajo tudi (neprofesionalni) mediji, ki bi se ji v bistvu morali najbolj upirati.
Doping je star prav toliko kot šport. Poznali so ga že v stari Grčiji, na antičnih športnih merjenjih. V letih pred prvo svetovno vojno so se športniki spodbujali z alkoholom in strihninom. Thomas Hicks, ki je dobil olimpijski maraton v St. Louisu leta 1904, bi zaradi te uničujoče mešanice skoraj umrl. A kljub dopingu ni bil diskvalificiran. Kolajno so odvzeli le prvotnemu zmagovalcu Fredu Lorzu, ki se je malodane polovico maratona prepeljal v avtomobilu …
Po drugi svetovni vojni je v šport odločilno vstopila znanost. Biokemija, farmacija in medicina. Do »popolnosti« so to izpeljali v nekdanjem sovjetskem bloku, zlasti v Nemški demokratični republiki, kjer je obstajal poseben načrt s šifro 14.25, nad katerim sta bedela država in kajpak Stasi. Za ceno »ideoloških« zmag na velikih tekmovanjih je bilo zaradi dopinga uničenih na tisoče mladih ljudi, a odškodnine za tovrstne zlorabe je do danes kljub temu prejelo le 167 nekdanjih športnikov iz NDR. Od nekdanjih sovjetskih športnikov še nihče.
Marc Perelman pravi, da se je po padcu berlinskega zidu doping z Vzhoda množično prelil še na Zahod, kjer že pred tem niso bili imuni nanj. V ZDA je pravi šok povzročil škandal, povezan z Balcom, zasebnim podjetjem, ki ga je leta 1984 ustanovil nekdanji glasbenik Victor Conte, ukvarjalo pa se je z ilegalno proizvodnjo steroidov. Z njimi so zalagali nekatere najbolj znane športnike tistega časa. Med Contejevimi strankami so bili denimo Dwain Chambers, Michelle Collins, Kelli White, Tim Montgomery in seveda Marion Jones, zlato dekle ameriške atletike, ki je potem morala vrniti vse svoje olimpijske kolajne.
Več lahko preberete na strani Sobotne priloge Dela.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
