Andrej Lenarčič, poslanec Državnega zbora Republike Slovenije 1992–1996, leta 2011 piše o krizi v državi. Zapis je aktualen tudi danes.

To, kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A je vtis zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.

Po pripovedovanju uglednežev, državnih uradnikov in funkcionarjev, strokovnjakov vseh vrst in drugih javnih oseb so tisti ljudje, ki so »krivi«, da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, prepričani, da se je svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi, je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazifederalne države Socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, »v kateri se /…/ hudo kršijo človekove pravice /…/« (Temeljna ustavna listina 1991).

Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljotina brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih in fantazmah. Znamenita »zgodba o uspehu« se razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.

Iskanje resničnih temeljev

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljotinah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, prave temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da prihodnosti ni brez preteklosti in da kdor lastne zgodovine ne pozna, ni vreden svoje prihodnosti.

Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme raznih sort.

Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu »evropstva«) je nasilje »z vseh štirih strani neba« pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Zgodilo se je, in številni so k temu pripomogli, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to takšen, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena »Zedinjena Slovenija«, pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega »Troedinega plemena« v okolje, o katerem je Cankar povedal, da z nami nima nič skupnega (in dokončno in poslednjič »padel po stopnicah«).

Kako klavrno so Slovenci stopili v državo SHS

Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov ter bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, »eliminiran« je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnja »polja smrti«, srhljivejša od bolj znanih kamboških.

Osamosvojitelji iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) na podrtiji slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njihovo ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti –, kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1. decembra 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo »Troedinega plemena«.

Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto »ujedinjenje« zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo »pridruževalcev« (od kod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se »država SHS združuje s Kraljevino Srbijo«, in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se »dežele države SHS« združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918–1990, Beograd) .

Država se pač lahko združuje le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (glede mednarodnopravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).

Stari stebri slovenstva v kotu

Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in popolnoma neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v prejšnjem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: »Slovenstva stebri stari« – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel, so ostali zanemarjeni »v kotu«. Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi.

Tako so osamosvojitev dočakali čakajoč na svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ni jim treba zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so »potem napravili veliko posranijo«. Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.

Sporazum, ki postavlja zadeve tja, kamor spadajo

Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, čeprav se zdi, kot da te zavesti v slovenski zunanji politiki ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. »Republiške meje« so pač notranjepolitična zadeva in »na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka«, če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas.

Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oziroma odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska »republiška meja«, in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva.

Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi spet v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da slovenska vlada na tribunalovo mizo ne bi dala ključnih, mednarodnopravno relevantnih dejstev, kakršna zahteva sporazum.

Združitev v Zvezno republiko Slovenijo

Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi »velike posranije«. Namesto da se vlada otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal zdaj, ko je balon »zgodbe o uspehu« triumfalno počil.

Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918 – in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija.

Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v »davno sanjo« – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso »preminile«, pa naj so se znašle v kakršnihkoli že okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.

Zakaj imamo težave z regionalizacijo

Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje zahteva od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tako imenovano regionalizacijo, s katero ima – zdaj vidimo, zakaj – naša država nerešljive težave.

Regionalizacija, kakor jo razume EU, ni namreč nič drugega kot struktura, sestavljena iz avtonomnih »dežel«, na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico »nemške narodnosti«, ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.