Obeležje pesniku Francetu Balantiču, detajl. Foto: Aleš Čerin.

Kar nekaj časa iz tišine spremljam bojne klice in sovražne vzklike, usmerjene proti pokojnemu staremu stricu, pesniku Francetu Balantiču. Mojo glavo, kot glavo otroka, obletavajo številna vprašanja. In postajam zaskrbljena. Zaskrbljena za slovensko kulturo, ki sem ji že od malega predana. Čeprav se ji je v tem omejenem, balasta polnem svetu predajati vedno težje. Kje se skrivajo ljudje, ki niso obremenjeni s politično preteklostjo? Kam so pobegnili vsi tisti, v umetnost zaljubljeni posamezniki? Kdo je zavezal usta literatov, ki spoštujejo lepo besedo?

Mojemu stricu ne morete spregledati preteklosti. Jo sploh kdo z gotovostjo pozna? Ali o njej vsi le ugibate? Kdo med vami, ki ga blatite, je bil njegov vrstnik? Se je slučajno kdo družil z njim? Nihče? Ste se vsaj kot mladi raziskovalci zakopali v njegovo biografijo in v njegov celoten opus? Ste se poglobili v njegove verze in jih prebrali z občutljivostjo? Saj mi ni treba poudarjati, da se poezija bere s srcem (naj se sliši še tako obrabljeno), kajne? To je edini način, da se zlijemo z dušo kateregakoli pesnika in ga resnično spoznamo.

In če bi Franceta resnično poznali, v njegovih verzih ne bi našli niti drobtinice sovražnosti, pohlepa ali agresije, ki mu jih pripisujete, ampak samo bolečino, svetlobo in Ljubezen. France ni pisal pesmi, da bi koga spodbudil k boju ali vstaji. Tudi ni pisal z namenom, da bi bil slaven in da bi nekoč po njem poimenovali knjižnico. Pisal je preprosto zato, da bi nekam stresel vsa svoja notranja občutja in stisko. Pisal je zato, ker je ljubil besede. Slovenske besede. Ker je ljubil slovenski jezik. Zaradi vašega odklonilnega odnosa se mi zdi, da je šlo za prepovedano ljubezen. Te pa so še veliko slajše.

Kljub toleranci sodobnega časa njegovo ljubimkanje z besedami ostaja prepovedano in je ponovno razburilo slovensko javnost. Pesnik si tega ne bi želel, zato mislim, da je nastopil čas za opravičilo. Dovolite, da se kot Balantičeva potomka opravičim v njegovem imenu.

Naj se opravičim Kamničanom in drugim razžaljenim Slovencem za ves nemir, ki ga je mladi pesnik nehote zasejal med vas. Verjemite, ni bilo nalašč. Preveč je imel rad svojo domovino, svoje rodno mesto. Nikoli ju ne bi želel izrabiti v zle namene. Nikoli ne bi želel spreti naroda. Sanjal je le o vrnitvi domov in o iskrenem pozdravu soseda. A prave vrnitve verjetno ne bo dočakal nikoli.

Škoda. Škoda, da vas je že samo s svojim obstojem tako globoko ranil, da ga ne morete sprejeti kot talentiranega umetnika, zavezanega žlahtni slovenski besedi. Škoda, da v njegovih verzih niste prepoznali poljuba Ljubezni … Škoda.

Ampak, hočete, nočete, pesnik bo živel naprej. Živel bo v moji družini in v meni. Še naprej bo ponujal svoje zgneteno srce.

Naj zaključim tako, kot bi verjetno zaključil on. S pesmijo:

Poletje gnete mi srce,
izvablja stoke neme in krohote.
Srce vzhaja, v neskončnost gre,
napenja prek nebesne se golote.

Poletje gnete mi srce,
se peni misel, misel strta.
Srce vzhaja, oh, bolečine te,
razpredle kakor mlada so se trta.

Poletje gnete mi srce.
Še malo … Že zardeva ob vročini.
Čigav ugriz bo prvi, tega ne ve,
nemira se nalezlo je v divjini.

Poletje zgnetlo je srce,
a komu mar, zaman se vsem ponuja.
Mnogo src pogrizli so ljudje,
okus ljubezni pa v njih se ne prebuja.

Sara Lužovec