Vedno pogosteje slišimo v medijski, pa tudi v vsakdanji komunikaciji sporno izjavo ob besedi sprava. To je: “Zgodovine ne bomo spreminjali. Ne glejmo v preteklost, ampak v prihodnost.” Te trditve govorci podkrepijo z vzvišeno, cinično držo, pa tudi z grozečo kretnjo, če bi si kdo drznil ugovarjati. A treba jo bo spremeniti, in to temeljito, ker ne more temeljiti na lažeh, potvorbah, prevarah in zločinih. Dokler tega ne bomo storili, bomo prisilno brskali po preteklosti in iskali svojo izgubljeno identiteto. “Spremembe” morajo upoštevati vsa dejstva, dokaze, nenehna nova odkritja in pričevanja. Zgodovinska znanost ne more ostati statična in zapečatena, ampak je podvržena nenehnemu spreminjanju, dopolnjevanju in dograjevanju. Priznanje, kaj se je v resnici zgodilo, je edini in temeljni predpogoj za spravo. Vse drugo (opuščanje, kesanje, vseposvojitev, sočutje in podobno) je bolj ali manj postranskega pomena. Nosilci zla, ki ga preveva sovraštvo, si krčevito prizadevajo, da ga zanikajo ali pa ga prikažejo kot dobro. To izvira iz arhaične lastnosti človekove narave in se odigrava v neštetih metamorfozah, od začetka sveta pa vse do danes. Izvor lahko zaznamo že v protoevangeliju, nadaljuje se v različnih družbenih sistemih, na primer v obliki suženjstva, inkvizicije, marksistično-leninistične ideologije; v posebnih oblikah kot je stalinizem, titoizem, kučanizem. Mi pa se lahko ponašamo še s posebnimi patološkimi družbenimi pojavi kot so janšizem (vsega je kriv Janša), antijanšizem (pritlehno delovanje proti Janši), negativna selekcija, pa tudi podtalno destruktivno delovanje, razvidno recimo v puckizmu, na obzorju pa je že toninizem.

In kako naj bi izgledala “revizija” novejše zgodovine? Zajemati mora ne samo vsebino dogajanja, upoštevati vsa dejstva, dokaze, nova odkritja, spremenjene vloge, semantično inverzijo (obrnjeno pojmovanje in terminologijo).