Duhovnik Jože Plut, ki je 16 let deloval kot vikar v Slovenski vojski, si je prve vojaške izkušnje pridobil med služenjem vojaščine v Jugoslovanski ljudski armadi, ko je bil član specialne protidesantske enote.
Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Med vojaki je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar.
Njuna enota je bila med vojno za Slovenijo v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njo realnost oboroženega spopada. Hribar je opisal sodelovanje pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. “Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija, in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale …”
Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi to, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. “Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči upravljanja z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom … Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi s tistimi puškami. Res je bilo kritično.”
Pri vojakih se je takrat preizkušala trdnost njihove osebnosti in nekateri med njimi so podlegli pritisku, opisuje Plut. “Mnogi, ki so prej dajali vtis močne osebnosti, tako med vojaki kot poveljniki, so v najbolj kritičnih situacijah odpovedali”.
Vojakom so se zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. “Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne … Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti.”
Več in celoten avdio posnetek pogovora: MMC RTV Slovenija
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
