Razmišljal sem, o čem pisati v tokratnem komentarju. Načrtno sem se želel izogniti reševanju mejnega spora z našo južno sosedo, saj je bilo o tem prelitega že veliko preveč črnila in besed. A glej ga zlomka, zbodlo me je to, da se je že drugič zgodilo nekaj prav v času, ko je minister za zunanje zadeve Karl Erjavec na dopustu. On je mirno užival, sporočil je le, da je bil v nenehnem stiku s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, vprašanje je le, kako? Preko skypa, viberja, sta si morebiti pošiljala tako imenovane “selfije”?
Zgodba z reševanjem mejnega vprašanja ima dolgo brado. O njej veliko pove izjava hrvaškega poslanca Milorada Pupovaca, ki je na eni najbolj nizkotnih sej sabora, ki je bila namenjena zgolj in samo blatenju naše države, dejal, da “smo Piranski zaliv dobili kot dediščino, ko smo bili še enotna družina. Zdaj moramo paziti, kaj bomo z njim”. Od vsega začetka je torej bilo jasno, da so Hrvati šli v arbitražo in tudi v druge prejšnje neuspele poskuse reševanja mejnega vprašanja s figo v žepu. Če pogledamo nazaj, so vedno našli nek izgovor.
Obsojam pogovore med slovensko agentko in članom sodišča, njuna zlonamerna naklepanja, vendar, ali je to res zadosten razlog za umik od reševanja spora? Še do nedavnega moja zelo priljubljena hrvaška političarka, danes pa v mojih očeh zgolj in samo še ena od mnogih karieristk, ki bo kar se da hitro naskakovala mesto predsednice države, Jadranka Kosor, je celo povedala, kako smo šli “na živce” Evropski uniji z izsiljevanjem reševanja mejnega spora in s hrvaško blokado vstopa v EU. Sprašujem gospo Kosor, ali Evropski uniji morebiti ne gre na živce Hrvaška, ki ima z vsemi svojimi sosedi na južni strani neurejena mejna vprašanja. Državi, ki grabi, kar ni bilo nikoli njeno, in ki je uničila enega od modelov reševanja mejnih sporov. Bo torej schengen sploh mogoč na tej južni meji?
Prihajam iz štajerskega konca, kjer smo zelo blizu hrvaški meji. Starejši so v šali pogosto rekli: “Hrvat je tat, od spredaj je žeja, od zadaj pa glad”. Gotovo bo kdo rekel, da je grd rek. Se popolnoma strinjam, a zadnji dogodki so pokazali, da jim nič ne pride do živega, še posebej, če znova spomnim na izjavo poslanca Pupovaca, da so Piranski zaliv dobili kot dediščino, ko smo bili še enotna družina.
V minulih dneh so se spominjali enega najbolj dramatičnih dogodkov v svoji zgodovini. Konec vojne so obeležili z mogočno parado, z mašami za domovino, krepili so nacionalnega duha. Predvsem zaradi slednjega lahko v teh razgretih hrvaško-slovenskih dneh pričakujemo še večje razplamtevanje čustev. Na svoj način pa olje na ogenj priliva hrvaška Katoliška cerkev, ki se, namesto da bi bila mediator med obema stranema, pridružuje blatenju naše države, češ da si prisvaja nekaj, kar ni bilo in nikoli ne bo njeno. Komisija pravičnost in mir pri HŠK je zbobnala pravnike, akademike, ki so v en glas poudarjali, da arbitraža ni pravo reševanje spora, da moramo nujno na mednarodno sodišče. Ponovili so celo, da so že od vsega začetka nasprotovali arbitraži. Sprašujem se, v čigavem interesu dela tamkajšnja Cerkev. V smeri medsebojnega razumevanja, sprave in miru, o čemer nas uči Sveto pismo, gotovo ne. Še kako prav bi bilo, da bi za obe strani, ki nista vedno igrali čiste igre, držale besede iz Sirahove knjige: “Čeprav boš proti prijatelju odprl usta, se ne boj, ker je še možna sprava. Sramotenje in napuh, izdaja skrivnosti in zahrbten udarec – pred tem pa bo zbežal vsak prijatelj.”
A pri nas je vse tiho. Če smo dobili po levi, mirno nastavimo še desno lice. Strinjam se s tem, vendar ne za vsako ceno. Pustili smo, da so naši južni sosedje v minulih tednih po nas izlili in še izlivajo ves gnev, ki jih utrjuje v slogi. Vse to pri meni vzbuja prepričanje, da smo se prodali. Če pa k temu dodam še komunikacijo med vrhom države, si upam trditi, da je trenutni rezultat za Hrvate 3:0. Zunanji minister, ki se že drugič v tej sagi mudi na morju in se je danes predčasno vrnil z dopusta – mimogrede, Roony Abraham je odstopno izjavo poslal v ponedeljek, – verjame v rešitev spora. Iz kabineta predsednika vlade so celo sporočili, da sta v nenehnem stiku.
Dragi kabineti, službe za medije in vsi ostali, ali bi nas že nehali imeti za totalne bedake. Če bi šlo res za nacionalni interes, bi že prvič, ko so Hrvatje znoreli zaradi predolgega jezika ministra Erjavca, stopili skupaj. Zadevo preverili in šli naprej. Ne! Vladi to ni v interesu, za vsako ceno Cerar je že doslej Erjavca upošteval in ga namerava očitno tudi v prihodnje, saj le tako lahko ostane na vladi in na položaju šefa, ki to sploh ni. Če predolg jezik ministra ni bil dovolj, potem spomnimo na prisluhe. Najprej vehementne Erjavčeve izjave o predvolilnih zgodbah na Hrvaškem, potem, ko mu vse servirajo na pladnju, pa zapade v molk. Briga njega za vse. Ostal je še ves teden v francoskih Alpah, nato le prihiti domov, vendar ne zaradi meje, ampak v objem človeku, ki si ne zasluži, da ga imenujem, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic in pobijanja nedolžnih ukrajinskih ljudi.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
