“Pozdravljen popotnik! Blagovoli vpisati svoje ime in kak stavek v to knjigo! Ta stolpič sem postavil 7. avgusta 1895 v skupno dobro.” Tako je Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, pospremil vpisno knjigo v svojem stolpu. Postavil ga je v skupno dobro na najvišjem vrhu našega sveta, kjer je tiste čase mrgolelo tujcev. Nemci so nadelali poti, postavili nemške kažipote in svoje koče. Odločni Aljaž, mož velikih vrlin, duha in srca, ki mu je bílo na slovenski strani, se je temu trganju naše zemlje uprl: “Da bi se na našem svetu Nemec tako šopiril, da bi Slovenec le s strahom šel na Triglav? Ne!”

120 let po tem Slovenci ne hodimo s strahom na Triglav, če izvzamemo tistega, ki spremlja vrtoglave in nepripravljene, ki rinejo gor zaradi brezglavega dokazovanja, da so pravi Slovenci. 120 let po Aljažu in njegovem stolpu imamo tudi tujcev veliko, pravzaprav vedno več. Prihajajo iz dežel, ki so jih v Aljaževem času še osvajali kolonialisti, danes pa kot begunci trkajo na vrata Evrope. Slovenije in njenih lepot (še) niso odkrili, poznajo pa jih vedno bolje turisti iz zahodnega sveta, ki še posebej zdaj, v poletnem času trumoma hodijo okrog Triglava. 120 let po postavitvi stolpa imamo svobodno Slovenijo in v primerjavi s tistimi časi materialno blaginjo. Vse to imamo.

Ob vprašanju, ali imamo tudi prihodnost in kako gledamo nanjo, pa zaškriplje in zaman čakamo na pogumen vrisk, ki bi se smelo izvil iz dna duše, da bi odmevalo v sosednje doline. Pot, ki so jo začrtali veliki duhovi naše zgodovine in z njo tlakovali skupno preteklost, je prehojena. Potrebujemo novo, svojo smer, odločnost in pogum novih voditeljev. Jih imamo?

Prihodnost je v mladih, pravijo. In Jakob Aljaž je to vedel. V oporoki mladini je zapisal: “Kar v srcu nam mladem gori naj v pesmi glasno zadoni, odmeva naj dol in planina: Oj, vzdrami se, vzdrami mladina!” Leta 2015 pogled na vrste brezposelnih mladih, ki brezupno posedajo pred zasloni in iščejo še zadnjo rešilno bilko v obljubljenih razvitih zahodnih državah, kamor jih je premnogo žal resnici na ljubo tudi že odšlo, ni spodbuden. Prav nič bolj spodbudna ni pregovorna razcepljenost naše politike, ki s svojimi najbolj vidnimi predstavniki in njihovim ravnanjem žal že predolgo ne daje nobenega vzora – tega bi namreč mladi nujno potrebovali. Smo v začaranem krogu? Ali torej Slovenci zaman čakamo, da bi se končno prebudil kralj Matjaž, nas združil ter z odločno roko popeljal v svetlejšo prihodnost?

Nekateri pravijo, da si ga sploh ne zaslužimo. A dejstvo je, da jih je bilo v naši zgodovini veliko. Tudi Jakob Aljaž je bil tak voditelj, triglavski kralj Matjaž, ki so ga še za časa njegovega življenja postavljali ob bok generalu Maistru. Kdo si ne bi želel takega kralja – voditelja? “Ni jemal – sprejemal je. Ni vsiljeval – ponudil je”, piše prav tako nekdanji dovški župnik France Urbanija. Poznavalcem Aljaževega življenja in dela je znano, da je stolp, ki ga je dal postaviti vrh Triglava, le delček (vsekakor zelo pomemben) v mozaiku vsega, kar je ta mož postoril: ne le v gorah okrog Triglava, v katere je bil zaljubljen. Njegov vodstveni lik se kaže v mnogih zgodbah, v katerih se je zavzel za ubogega slovenskega kmeta, za svoje farane, mlade… Izrisuje se v njegovih organizacijskih sposobnostih, pri katerih je bil nujen skupinski, danes bi temu rekli timski duh, sodelovanje. Znal je povedati tudi odločne besede in grajo, če je bila potrebna. In mislil je na skupno dobro. Zanimiv je drobec iz njegovih zapisov, ki opisujejo pohvale na račun postavljenega stolpa na Triglavu. Dobil jih je tudi iz tujine, od Nemcev, proti vplivu katerih se je tako srčno boril. A Jakob Aljaž je znal videti širše in se ločiti od danes tako tipično slovenske delitve na naše in njihove. Tako je zapisal:”Vsa čast in hvala daljnim Nemcem, nepristranskim strokovnjakom! Pri takih Nemcih se učimo tudi mi Slovenci solidarnosti in temeljitosti, ne bo nam škodovalo.”

Ali si predstavljate, da bi danes – če to prenesemo na notranje politični parket – prvak ene politične opcije pohvalil upravičeno dobro opravljeno delo druge politične strani? Žal takšne (politične) kulture danes ne premoremo. Pa bi jo krvavo potrebovali – kot tudi voditelja s pravimi vodstvenimi sposobnostmi.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.