Pesnik France Balantič se vztrajno pojavlja na slovenskem družbenem obzorju kot predmet nepremagljivega spopadanja. Ta spopad ni v pesniku, ampak je zunaj njega, kajti njegova poezija se z vsem, kar je, in z vsem, kar predstavlja, nikakor ne dotika družbenih vprašanj časa, čeravno je večinski del njegovih pesmi nastajal sredi vojnih grozot. Vzroki, da se je Balantič ves povojni čas pojavljal v vrhu nazorskih spopadov, so se rojevali v neposrednem soočenju zatečene nazorske dvojnosti, Balantič je bil v spopad potegnjen kot priročna osebnost in uporaben predmet.
Balantič se je v globoki osebni stiski odločil, da na vabilo prijatelja Franceta Kremžarja odide med vaške stražarje v Grahovem. Njegov odhod iz Ljubljane je pomenil, da se je pridružil protikomunističnim bojevnikom, ki so posamezna območja branili pred nasiljem partizanskih enot. Upravičenost take odločitve je nujno treba spoštovati, saj je bil Balantič katoličan in je bil pripravljen braniti vero in tradicijo. Ne gre prezreti, da je bil glavni del vaškega prebivalstva zakoreninjen v tradiciji in veren in da je bilo kmečko prebivalstvo zato po vojni eden izmed glavnih nasprotnikov boljševiške revolucije, ki se je začela že davno pred Balantičevim prihodom v Grahovo.
Balantič je bil do svoje prezgodnje smrti eden mladih pesniških upov in je do smrti objavil v Domu in svetu kakih dvajset pesmi ter nikakor ni posebno izstopal, medtem ko je rokopis pesniške zbirke ležal v Debeljakovem uredniškem predalu. Grahovska tragedija, v kateri je z Balantičem zgorelo dvaintrideset bojevnikov in civilistov, je v ljubljanskih krogih vzbudila silen odmev. Debeljak je v vrsti člankov izpostavil izjemnost pesnikove tragične smrti, hkrati pa je pripravil izdajo njegovih pesmi, ki so izšle maja 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam in katere natis je bil pospremljen z izjemno promocijo. Visoka naklada zbirke je omogočila dostop širokemu krogu bralcev in je segla tudi v povojni čas, da smo ga lahko brali. Balantič je bil julija 1945 postavljen na seznam prepovedanih avtorjev, toda o njem se je veliko govorilo tudi v javnosti, kar je pomenilo, da Balantič v prvem povojnem obdobju ni pomenil kakšnega posebnega družbenopolitičnega problema.
Balantičeva družbena problematičnost se je pojavila pozneje, in sicer v spopadu povojne socialistične oblasti s politično emigracijo, Balantič pa je bil v dogajanje potegnjen, ker je zlasti argentinska zdomska skupnost Balantiču posvečala izjemno pozornost. Poleg tega je Debeljak ponatisnil dopolnjeno izdajo Balantičevih pesmi leta 1956 in je nekaj izvodov prišlo tudi v domovino. Zadeva se je javno zaostrila, ko je Slodnjak leta 1958 v Berlinu izdal Geschichte der slowenischen Literatur in v njej internacionaliziral Balantičev problem. V knjigi seveda ni šlo samo za Balantiča in Kajuha, ampak tudi za Kocbeka in še za mnogo težja, zlasti nazorska stališča, ki našim marksistom niso bila pogodu. Slodnjak je bil po kratkem postopku odstranjen z univerze.
Več lahko preberete na v prilogi družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
