V poplavi informacij, poudarjanja spoštovanja načel drugih, prikazovanja vrlin in pomanjkljivosti drugih pozabljamo, kdo smo. Nemalokrat se zgodi, da so načela drugih poveličana do te mere, da se nam naša pristna in privzgojena načela zdijo pomanjkljiva, preskromna, da ne rečem nazadnjaška.
Pri predstavitvi kakršnekoli dejavnosti je pomembna njena identiteta. Z mnogimi znanimi osebami ali idejami se ljudje, ki še iščejo svoj smisel, identificirajo. Lepo in prav, toda to je le izhodišče, če so nam ideje in delovanje drugih všeč, ga odobravamo, podpiramo, se mu pridružimo; najslabše možno pa je, da idejam drugih ne dodamo nič svojega. Vsak človek je edinstven in le v dialogu z drugimi lahko ustvarimo nekaj več, nekaj dobrega, pozitivnega, žal, pa tudi negativnega.
Tokrat bi se rada dotaknila identitete Karitas, ki ni samoumevna in ji je potrebno slediti in jo krepiti. Ko včasih na kakšnem srečanju zastavimo vprašanje: “Na kaj pomislite ob besedi karitas”, se največ odgovorov glasi: “dobrodelnost, človekoljubje, pomoč, zbiranje darov”. Čeprav je vse to res, postanem ob teh odgovorih žalostna in se sprašujem: “A ne bi dobili enak odgovor, če bi to vprašanje postavili za druge humanitarne organizacije? ” Zavedam se, da niso za odgovore nič krivi vprašani, pač pa mi, ki s svojim delovanjem izpostavljamo le materialne zadeve. Na ta način se identiteta vernika, kristjana, sodelavca Karitas ali če hočete podoba Usmiljenega Samarijana izgublja. V zavesti ljudi okrog nas morda ostaja pridih telesnih del usmiljenja (lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati), malo manj pa smo prepoznavni po duhovnih delih usmiljenja (grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi). To seveda velja za vsakega kristjana, saj je Jezusova zapoved: “Ljubite se med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi med seboj ljubite. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj”. (Prim. Jn 13,34-35) Največje, pravzaprav edino navodilo za identiteto krščanstva in posledično sodelavca Karitas. Kar nekajkrat sem že zapisala, da karitas ni sociala, temveč pastorala, saj tudi uči, vzgaja, vzpodbuja. Če bo v naših mislih edina motivacija, koliko ljudi je dalo svoj dar in kolikim ljudem smo pomagali, bomo svojo identiteto kaj kmalu zapravili. Če bomo za beleženje vsega tega največ skrbi posvetili aplikaciji, ki nam bo vsak trenutek omogočila neki podatek, bomo pozabili na človeka, in kdor pozabi na človeka, pozabi tudi na Boga. Človek ni številka. Nič nimam proti tehniki, je dragocen pripomoček, vendar Božja tehnika je drugačna. Pogled v oči, stisk roke, sočutje v srcu, to nas dela prepoznavne. To je naše poslanstvo, da stopimo v dialog z ljudmi okrog nas.
20. mednarodni likovni koloniji Umetniki za karitas z naslovom “Tujec sem bil in ste me sprejeli”, smo praktično vstopili v dialog z umetniki, galeristi, obiskovalci razstav. V lanskem letu smo izbirali geslo kolonije; danes čutim, da je bil izbor preroški, kajti takrat so se komaj začele zgrinjati trume beguncev in migrantov v Evropo. Povod za to je bil obisk papeža Frančiška v Lampedusi. Zavedam se, da je problematika teh nesrečnih ljudi tako široka, da je na kratki rok nerešljiva, toda obračanje pogleda stran ali celo tekmovanje, kateri državi bo uspelo sprejeti najmanj beguncev, je na dolgi rok katastrofa. Bili smo z razstavo v Rimu, ob tem smo obiskali center Karitas za begunce. Izkušnje z organiziranostjo delovanja centra so vredne posnemanja, toda še bolj kot to me je nagovorilo srečanje z osebjem (večinoma prostovoljci), ki skrbi za te ljudi. Tu vlada dialog srca, dialog usmiljenja in tudi dialog pomoči, ki ni usmerjana samo v dajanje, temveč v duhu pastorale vzgaja, uči in pomaga na dolgi rok. Koliko mladih prihaja v ta center, da uči prišleke jezika, navad in načina življenja v novem okolju, to je dialog, ki ga današnji svet potrebuje. Premalo je poskrbeti le za streho nad glavo in topli obrok, glavna skrb mora postati spoštljiv dialog. Še posebej se mi je vtisnila v spomin razstava v DZ RS ali na MORS-u. Dejansko je Karitas vstopila v dialog z ljudmi, ki so kot institucija prvi poklicani, da izvajajo tovrstno pomoč. Kljub temu so bili skozi naše besede voljni prisluhniti Jezusovi zapovedi ljubezni do bližnjega, čemur je sledil tudi medsebojni pogovor o strahovih in pričakovanjih ob reševanju problematike tujcev in beguncev.
Vsak dan znova sem vse bolj prepričana, da smo kristjani in posledično sodelavci Karitas v nenehnem družbenem preverjanju naših besed, predvsem pa dejanj. Ni vsaka kritika kristjanofobija, nemalokrat se je potrebno vprašati, ali smo resnične priče krščanske ljubezni ali s svojim obnašanjem in dejanji izražamo identiteto Cerkve. Ali je naša skrb za ljudi v stiski nesebična ali bomo izvajali le programe, ki jih finančno pokriva država?
Ob večletnem delu z ljudmi v stiski spoznavam, da ljudje od nas pričakujejo več kot le materialno pomoč. Od nas je odvisno, ali smo jim sposobni dati tisto ‘več’. Pričakujejo, da jim prisluhnemo, da se spustimo z njimi v spoštljiv dialog, da pričujemo krščansko ljubezen, ja, predvsem to. Še bolj kot to me vznemirja dejstvo, da to ne pričakujejo od nas le verni prejemniki pomoči, ki Kristusov nauk poznajo, temveč še bolj želijo z nami vzpostaviti dialog oddaljeni in tudi tisti, ki iščejo Boga. Nemalokrat se zgodi, da se želijo pogovarjati prav o veri, upanju in ljubezni. Ni lahko voditi dialog z ljudmi, ki so jim vzeli dostojanstvo, ki so izgubili upanje, ki so zaradi krivic postali sovražni do Cerkve in države. In prav tu je poligon našega dela v smislu duhovnih del usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti…. Papež Frančišek nas pošilja na obrobja, v času moralne in gospodarske stiske je obrobij veliko in tudi priložnosti za dialog ogromno. Ali bomo znali izkoristiti in prinašati Boga med vse ljudi? Ali se bomo zaprli v skupino isto mislečih? Župnijska karitas ni edina, ki ima v župniji skrb za uboge; prava župnijska Karitas je motor, ki senzibilizira celotno župnijsko občestvo, da vidi, čuti in pomaga.
Morda še nekaj besed o naših darovalcih. Da so darovi za pomoči potrebne dar ‘uboge vdove’ vemo že dolgo, pa vendar je veliko ljudi, ki niso nedeljniki ali tradicionalni pripadniki Cerkve, pa svoj dar za ljudi v stiski zaupajo prav Karitas. Zavedati se moramo, da tudi darovalci časa, znanja, materialnih dobrih postajajo naši sodelavci in na daljši rok prevzamejo identiteto darovalcev Karitas. Sledijo našim akcijam, sledijo našemu delu in kot večni idealist upam, da zaradi pozitivnih izkušenj začenjajo slediti tudi Njegovemu nauku.
V strateški načrt Slovenske karitas smo zapisali, da je Karitas ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, glas revnih v družbi, predvsem pa v službi človekovega dostojanstva. To je naša identiteta, ki kliče po dialogu znotraj in zunaj Cerkve, ki kliče po dialogu z enako in drugače mislečimi, ki vodi k dialogu z Bogom.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
