Pregled aktualnih političnih dogodkov zadnjega tedna
V Sloveniji je bilo zelo vroče tudi julija, na prvo obletnico predčasnih parlamentarnih volitev. Te ostajajo tema mnogih razglabljanj in političnih analiz, ker so bile povezane z zlorabo sodstva v politične namene. Kot se naša javnost spominja, je bil tri tedne pred volitvami na podlagi zadeve Patria poslan v zapor prvak največje opozicijske stranke Janez Janša. Njegova odsotnost s političnega prizorišča je preprečila sicer normalno soočanje strank pred koncem predvolilne kampanje. Posledično je SDS na volitvah izgubila okoli 100.000 glasov in vodilno mesto v parlamentu.
O celotnem primeru, ki ni v čast slovenski državi, slovenski parlamentarni demokraciji, strankam, nemara pa najmanj premieru Miru Cerarju, ki kljub prestižu uglednega in poštenega pravnika, ki ga obdaja, vedno znova ponavlja, da je vlada, kljub temu da je bila imenovana ob vodji največje opozicijske stranke v zaporu, legalna in legitimna, celotna oblastna sfera molči, se spreneveda. Ustavno sodišče je Janezu Janši s svojimi odločitvami izreklo nekaj zadoščenj in mu prisodilo del odškodnine, ko je bil po krivici v zaporu. Toda vrhunski dokaz politične hinavščine je v tem, da se mu od poslancev v parlamentu, ki so mu s svojimi izjavami, protizakonitimi glasovanji in na druge načine povzročili veliko žalitev in škode, ni nihče opravičil. V državnem zboru hodijo ob Janezu Janši ali mimo njega, se morda smehljajo kot dobro vzgojeni intelektualci, a očitno sta politika in človekovo dostojanstvo vsaj pri nas pri mnogih povsem ločeni moralni kategoriji.
Medtem pa se Janez Janša znova utrjuje na čelu SDS, stranke, ki je ustanovila novo t. i. vlado v senci, v kateri pa ni več dolgoletnega člana stranke in enega izmed tvorcev zunanje politike nove države, dr. Dimitrija Rupla. Za področje zunanje politike in mednarodnih odnosov bo v novi vladi v senci, ki jo vodi Janez Janša, pristojen evropski poslanec in podpredsednik SDS Milan Zver.
Glede odnosa politike, predvsem pa seveda vlade, torej izvršilne oblasti, do polpretekle zgodovine, o čemer se še vedno veliko razpravlja in polemizira, bi bilo koristno prebrati razmišljanje, ki ga je po spominskem proslavljanju žrtev Srebrenice objavil evropski poslanec dr. Milan Zver. Zatrjuje, “da 100.000 pomorjenih, a še vedno ne pokopanih ljudi v Sloveniji nima enakega mesta v pravnem in političnem konceptu genocida, kot ga ima 8.000 žrtev v Srebrenici. Na plenarnem zasedanju v Strasbourgu je predsednik Evropskega parlamenta Martin Schultz v posebnem nagovoru v spomin na srebreniški genocid dejal, da gre za največji zločin po drugi svetovni vojni v Evropi. Toda dejstvo je, da bi se morali spominjati tudi 70. obletnice množičnih pobojev v Sloveniji, na Hrvaškem in še kje. Očitno bo trajalo še nekaj časa, preden bodo nekateri politiki sprejeli dejstvo, da zločinov in genocidnih ravnanj ter njih posledic ne moremo deliti na “naše” in “vaše””, je še zapisal dr. Milan Zver.
Glede obravnave preteklosti se je s komentarjem, objavljenim v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina, znova oglasil moralni teolog in eden izmed vodilnih predstavnikov slovenske civilne družbe, Ivan Štuhec. Po njegovem predsednik države Borut Pahor kaže osebno prizadetost in zavzetost pri vprašanju sprave. Seveda pa nas ta raven pri predsedniku Slovenije ne more povsem zadovoljiti. Odprto in nerešeno ostaja namreč vprašanje mesta pravne države in njenih vrednot pri presoji preteklosti in sedanjosti.
Vlada je med počitnicami upočasnila svoje delovanje, toda se že ukvarja s predlogom proračuna za leto 2016. Nadaljevalo se bo obdobje varčevanja, opozarjata premier Miro Cerar in finančni minister, sindikati pa vztrajajo, da bi z začetkom gospodarske rasti morali začeti bolj skrbeti predvsem za izboljševanje standarda najbolj revnih in ogroženih skupin prebivalstva. Medtem so v Sloveniji dočakali obisk ruskega premiera Dmitrija Medvedjeva, ki ga je opravil 26. in 27. julija in ki je zlasti okrepil gospodarsko sodelovanje med državama. Slovenija se je pred tem obvezala, da bo povečala svoj prispevek zvezi Nato, katere član je, odpovedala pa je tudi obljubljeno sodelovanje na vojaški paradi v Zagrebu, s čimer se je uklonila Srbiji, ki je zagrozila, da bi udeležbo sleherne prijateljske države na paradi hrvaške vojske ocenila za sovražno dejanje.
Še ena aktualnost in seveda spornost razmer v državi se kažeta v tem, da vlada podpira vrhove bančnega sistema, jim zaupa, hkrati pa Anže Logar, novi predsednik parlamentarne preiskovalne komisije za ugotavljanje zlorab v tem sistemu, opozarja, “da bodo pri ugotavljanju odgovornosti šli do konca. Naša nova bančna komisija bo delovala brez milosti, saj so dosedanje zlorabe davkoplačevalce stale že več kot 5 milijard evrov”. Vlogo in delovanje preiskovalne komisije podpira tudi Ustavno sodišče, ki je zapisalo, “da ustavno zajamčena pooblastila dajejo preiskovalni komisiji lastnost oblasti ali vsaj oblastnim (sodnim) organom podoben položaj. Učinkovitost parlamentarne preiskave pa je ustavna vrednota v širšem javnem interesu”.
Slovenska kronika je tudi v obdobju hude vročine polna najrazličnejših dogodkov, tako se v raznih okoljih nadaljujejo predstavitve Cirila Zlobca, ob njegovi 90-letnici. Naš najstarejši pesnik daje intervjuje, spoštljivo razmišlja o temah in zadevah iz preteklosti in sedanjosti, o katerih sproti in aktivno razmišlja. Zato je treba upoštevati in tudi spoštovati njegovo mnenje, očitno rojeno z njegovo udeležbo v partizanskem odporništvu, namreč, “da bi bil vsak pameten narod hvaležen gibanju, ki mu je priborilo eno petino ozemlja. Brez narodnoosvobodilnega boja bi bila slovenska državna meja še vedno pri Rakeku”. Primorske novice so to mnenje našega vrhunskega pesnika in mojstra ljubezenske lirike 8. julija označile kot Misel dneva.
Pa vendarle naj dvomimo in razmišljajmo. Jugoslovanska vojska je meje nove države postavila v Trstu, Gorici in v Beneški Sloveniji. Toda to so bile meje nove totalitarne države, ki je bila del na osnovi politike Sovjetske zveze ustvarjene železne zavese, in zaradi tega dejstva so zahodne sile, vključno z ZDA in Veliko Britanijo, tudi za ceno morebitne vojne, zahtevale in dosegle umik jugoslovanske vojske na mejo, kakršna je sedaj. O okoliščinah, v katerih je bila ta meja določena, sta v svojih spominih zagrenjeno pisala tudi udeleženca tedanjih pogajanj Edvard Kardelj in dr. Aleš Bebler. Tudi zgodovinarji imajo vire, iz katerih izhaja, da bi Slovenija sedaj imela s svojo sosedo Italijo lahko ugodnejšo mejo, če se po koncu vojne Jugoslavija ne bi tako usodno povezala s Sovjetsko zvezo. Sicer pa, kaj vse naj bi sploh pomenilo sklicevanje na mejo pri Rakeku.
