Približno tri mesece po največji tragediji z begunci v Sredozemskem morju, ko je v brodolomu ugasnilo osemsto življenj, se je Evropska unija sporazumela o tem, da vse migrante, ki iščejo boljše življenje na naši celini, sprejme pod svoje okrilje. Ne le nekaj vstopnih držav, ki se soočajo z največjim navalom beguncev preko morja, kot so Italija, Grčija in Španija, ampak tudi druge članice unije bodo ljudi sprejemale po načelu solidarnosti in odgovornosti. Ti dve besedi smo v teh mesecih pri iskanju rešitev za begunsko krizo pogosto slišali iz ust politikov, aktivistov za človekove pravice, humanitarnih delavcev in cerkvenih predstavnikov.
Zaradi politične nestabilnosti, oboroženih konfliktov in slabih socialnih razmer v afriških državah in na Bližnjem vzhodu v Evropo v zadnjih letih prihaja rekordno število družin in posameznikov, ki bežijo pred krutostjo življenja. Nekateri se zavedajo, da je nezakoniti način bega in pot čez Sredozemlje zelo tvegana odločitev, nekateri se ne, a kljub temu se na takšno pot podajo. Vse svoje prihranke dajo tihotapcem, ki te begunce izkoriščajo za svoj posel, na nečloveški način ravnajo z njimi, jih oropajo, zlorabijo, prepustijo na milost in nemilost morju, in če kakšnemu beguncu uspe stopiti na evropska tla, je to sreča zanje in blagoslov od Boga.
Vsaj tako meni Mamadou Kovassi, 32-letni mladenič, ki je Radiu Vatikan zaupal svojo izkušnjo. Iz svoje domovine Slonokoščene obale je prehodil saharsko puščavo in prek morja dopotoval v Italijo. Da bi iz Slonokoščene obale prispel do Libije, je pešačil ali štopal skozi Gano, Burkino Faso, Niger in potem tri tedne prečkal puščavo. Kot je dejal, so prekupčevalci, člani dobro organizirane organizacije z zvezami na vsej poti, nenehno računali za vodo ali kar tako in grozili s smrtjo. “V puščavi steklenica vode stane 25 evrov.” Bil je reven, vendar je plačal vse, kar je imel, da je lahko potoval. Tako je porabil približno 300 evrov za prehod čez puščavo, prevoz do zloglasnega italijanskega otoka Lampedusa ga je stal dodatnih 2000 evrov. Mamadou še pripoveduje, kako so njega in še nekaj drugih na poti oropali in kako je bil priča, ko so enega ubili, “ker roparjem ni hotel dati denarja”. Najhujše pa je ravnanje tihotapcev z ženskami, je dodal in opisal, kako trpijo.
A kaj bi še tukaj dodatno opisovali vso to krutost, saj če smo sočutni z ljudmi v stiski, nas že sam podatek, da morajo bežati in biti izkoriščani, gotovo strezni in nam da misliti, kako bi se mi počutili na njihovem mestu. Če bi mi iskali zatočišče in zavetje, kaj vse bi dali, da bi ga našli in po možnosti vanj pripeljali še svoje otroke. Zgodba tega migranta je le ena od deset tisočih, ki dokazuje, da begunci niso zgolj neke osebe, priseljene, da bi nam, državljanom in avtohtonim prebivalcem, odžirali naše plače, naša delovna mesta ali bivanjske kapacitete.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjiče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.