Skopje je bilo še pred nekaj leti dolgočasno postsocialistično mesto pomešano z arhitekturnimi ostalinami iz obdobja Otomanskega imperija, v zadnjih letih pa se je v njem že veliko spremenilo, saj mestno jedro preživlja pravo arhitekturno revolucijo. Nekdaj zanemarjene fasade iz časa Titovega kraljevanja žarijo v svežih barvah in vzorcih kot novo slikarsko platno. Preko Vardarja, reke, ki teče skozi Skopje, je postavljen veličasten most na katerem pozirajo kipi lokalnih umetnikov, ki spominjajo na manekenke, na obrežnih peščinah že omenjene reke, pa sta »nasedla« dva gostinska objekta v obliki galej. Tudi parlament sije v svoji brezhibni belini kot sveže oprano perilo in si ga je najlepše ogledati ponoči, kot tudi druga mogočna poslopja v njegovi bližini. Vsa po vrsti so okronana z rdeče-rumenimi makedonskimi zastavami, kot bi želeli Makedonci posebej poudariti za čigavo prestolnico gre. Na pročeljih mnogih zgradb so pritrjeni že kar malce skomercializirani izreki legendarne Matere Terezije, ki je bila po rodu iz teh krajev. In tu so še kipi različnih makedonskih junakov, ki na svojih »jeklenih« konjih triumfalno »jezdijo« po mestu kot bi ga osvobodili izpod dolgoletne turške okupacije. Med njimi najbolj pade v oči prav Aleksander Veliki oziroma Aleksander Makedonski, ki je skupaj s konjem povzdignjen na visokem kamnitem piedestalu ter opremljenem s svetlobnimi učinki in fontano ob njegovem vznožju.
Za Makedonce je Aleksander Veliki zelo pomemben narodni junak. Grki se s takšnim »prisvajanjem« slovitega poveljnika nikakor ne morejo strinjati, saj so prepričani, da je last njihove zgodovinske zakladnice. Podobno razmišljanje je pri njih opaziti tudi glede imena Makedonija. Kot se zdi, bi bilo Grkom najbolj všeč, da Makedonija kot država sploh nebi obstajala. V skrajnem primeru, so pripravljeni pogledati skozi prste ob imenih Skopska republika ali pa recimo Severna Makedonija. Zakaj bi obstajala še ena Makedonija, če pa oni že imajo pokrajino na severu svoje države s takšnim imenom? Antična Makedonija pa se je razprostirala preko mnogo širšega območja kot se dandanes že omenjena grška pokrajina. Tako njeni posamezni deli segajo tudi na območje današnje Turčije, Bolgarije in republike Makedonije. Grki pa niso edini sosedski narod s katerim imajo Makedonci težave. Še mnogo bolj razvpit je konflikt z Albanci, ki v najjužnejši slovanski državi predstavljajo številčno narodno manjšino in že dolgo kažejo separatistične težnje. Prav zato so se v preteklosti dogajali oboroženi spopadi med pripadniki enega in drugega naroda. Napetost makedonske situacije pa stopnjujejo tudi Bolgari, ki se jim zdi smešno trditi, da obstaja jezik po imenu »makedonski«. Prepričani so namreč, da je t. i. »makedonščina« v samem bistvu zgolj bolgarsko narečje, le da si Makedonci tega nočejo priznati. Njihovo stališče glede makedonskega jezika je sočno opisal nek Bolgar: »Poznamo tri oziroma kvečjemu štiri južnoslovanske jezike in te so: slovenski, hrvaški (srbski) in bolgarski, vse ostalo so čevapčiči, torej so nekaj vzeli iz tega, pa nekaj iz onega jezika …« Obstajajo tudi Bolgari, ki celo dvomijo o obstoju Makedoncev kot posebnega naroda in jim priznavajo zgolj lastno državno tvorbo. Za češnjo na vrhu torte pa je tu še konflikt med srbsko in makedonsko pravoslavno cerkvijo. V Jugoslaviji je bilo središče pravoslavja Beograd, z razpadom nekdanje skupne države, pa so nastopile avtonomistične težnje makedonskega dela pravoslavja, na kar srbska stran ne gleda s pretiranim odobravanjem. Po mnenju mnogih Makedoncev naj bi bil to odraz srbskih imperialističnih teženj, saj se v pravoslavju narodno identiteto tesno povezuje s pripadnostjo določeni pravoslavni cerkvi, pa naj si bo ruska, bolgarska, srbska ali pa katera druga.
Biti Makedonec dandanes pomeni, da si pripadnik naroda, ki je v stalnih sporih s svojimi večjimi sosedi, kar prinaša frustracije in manjvrednostne komplekse. Nenaden arhitekturni razcvet Skopja bi se dalo razumeti kot klic po osvoboditvi tlačene narodove identitete. Morda pa bo prav »novi Rim« dvignil makedonski narodni ponos in samozavest, saj bi Skopje v prihodnosti lahko zaslovelo kot mesto, ki si ga je vredno ogledati, podobno kot Prago, Dunaj ali Pariz, to pa bi zagotovilo razvoj turizma ter okrepitev šibkega gospodarstva te balkanske države. Prav ekonomski uspeh Makedonije, pa se zdi ključen za ohranitev njene enotnosti in politične trdnosti. Na CNN-u sem pred leti opazil oglas pod imenom »Timeless Macedonia«. Nekdo je prepoznal lepoto te države, čeprav trenutno o njej še ne moremo govoriti kot o svetovno uveljavljeni destinaciji, saj še vedno leži v senci turistične velesile Grčije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
