Blogam od leta 2007. Zadnje leto nekaj bolj resno pišem za Časnik in Siol. Za Časnik moram nekaj napisati natanko vsake štiri tedne. S poudarkom na natanko in moram. Tako smo se dogovorili.

Odkar to delam, sem začel bistveno bolj spoštovati kolumniste, ki to počnejo redno, tedensko, nekateri celo za več medijev. Imajo tudi po dve, tri, štiri mnenja. Na teden! Ubesedena v predpisano število besed. Ker se vendar ve, koliko besed gre na stran, in stran mora kolumnist zapolniti. Z mislimi o ljudeh, dogodkih in zadevah. Kako že gre tisti pregovor, da modri premišljujejo o zadevah, intelektualni pešci pa opravljajo ljudi?

Koliko pa je zadev, ki so vredne razmisleka? S koliko plati? Še dobro, da se drug za drugim odvijajo dogodki in da imamo ljudi, ki so predmet pisanja. In dobro, da imamo internet in spletne medije, da se vse to objavlja z razmeroma malo škode za drevje.

Naloga, napisati tole kolumno se je pokrila s službeno potjo.

Od daleč je Slovenija manjša. Je v drugi časovni coni, njeni problemi pa so iz nekega drugega stoletja. V časopisih so neke druge novice, na televiziji neki drugi programi in druga mnenja. Normalnost je drugačna. Normalnejša.

Nič mi ta hip ne leži na duši, da bi moral deliti z javnostjo. Duša je olajšana za ‘sekirancijo’ o tem, kar se nam dnevno dogaja.

Morda delam napako in tvitnem, namesto, da bi misel tiho dal na stran in jo, ko je treba, razvil v blog. Ali da blogam, namesto da bi se potrudil in napisal resen članek, knjigo. Ampak to je moj problem, ne vaš.

Papež Benedikt XVI je ob neki priložnosti rekel: »Tišina je sestavni del komunikacije. V njeni odsotnosti besede bogato z vsebino, ne morejo obstajati. V tišini bolje poslušamo in razumemo sebe. V tišini se rodijo ideje in dobijo globino, bolje razumemo, kaj hočemo povedati in kaj pričakujemo od drugih«.

Mar niso prav počitnice namenjene tudi temu, da se rodijo ideje, da zorijo, da dobijo globino?

Ta mesec torej vaš kolumnist ostaja tiho.