V predgovoru k novi, izredno zanimivi knjigi »Nova levica in krščanstvo«, ki je pred dnevi izšla pri založbi Družina, p. dr. Branko Cestnik opozarja na potrebo, da se slovenski katoliški/konzervativni tabor sooči tudi z aktualno novo levico na Slovenskem in ne le z vprašanjem medvojne komunistične revolucije. Ob tem doda, da je potrebno pri tem soočenju oz. dialogu biti pripravljen tudi kaj sprejeti iz (neo)liberalne agende te nove levice in npr. celo sugerira, da tudi pri prosuli teoriji spola ni vse za odmet.
Kaj natančno v Sloveniji ustreza tej novi levici, ki jo španska avtorja knjige opredelita z opustitvijo zavzemanja za tradicionalne socialdemokratske vrednote v spopadu dela in kapitala ter s prevzemom agende družbenih in osebnih moralnih vrednot?
Takšni novi levici se je pri nas svojčas morda najbolj približala LDS, vendar od nje skoraj ni ostalo ničesar več. Namesto nje imamo na levem polu veliko zmedo. Imamo Socialdemokrate, ki ostajajo večidel klasični socialdemokrati, čutijo pa, da se morajo angažirati npr. pri družinskem zakoniku. Imamo Desus, kateremu pragmatizem narekuje obrambo pokojnin ne glede na usodo mladih in brezposelnih. Imamo konglomerat SMC, ki ga bistveno zaznamuje neizkušenost, v kateri je tudi nekaj pristnega idealizma (celo kak katoličan se najde), ki pa ga prerašča osat znanih slovenskih politično-kapitalskih lobijev; ob tem se SMC čuti dolžan podpreti vse, kar je videti agenda nove levice. Slednjič imamo Združeno levico, ki pa spet ni nova levica zahodnega tipa, saj je poleg agende na polju družbenih moralnih vrednot ohranila anti-kapitalistični in »anti-imperalistični« besednjak, ki se ga ne bi sramovali komunisti v štiridesetih in petdesetih letih.
Kaj je torej s slovensko levico? Ko gledam poslance Združene levice – ene v T-majicah in razkuštranih glav, druge brez kravate, a v resnih oblekah in s strogim, nekateri celi asketskim izrazom na obrazu – si ne morem kaj, da si ne bi mislil, da so tako izgledali verjetno tudi slovenski komunisti pred 2. svetovno vojno. To kar poslanci Združene levice govorijo, to predstavo le olajšuje. Predvojni slovenski komunisti se ob izbruhu vojne niso ustavili pred terorizmom, pred oboroženim nasiljem nad političnimi nasprotniki. Kaj o tem meni Združena levica? Bi podpora ohlapnemu »odporništvu« lahko prerasla tudi v kaj bolj revolucionarno nasilnega?
In kakšen je odnos ostalih segmentov slovenske levice do Združene levice? Ne morem se znebiti vtisa, da je za ostale levičarje ZL nekakšna čakajoča falanga, nekakšna ortodoksna rezerva, ki bi se ji utegnili pridružiti, če ostale metode obvladovanja Slovenije in slovenske desnice ne bi več delovale in bi se morali zateči k anti-kapitalističnemu in anti-imperalističnemu populizmu, da se prepreči nezadovoljstvo prebivalstva s še kar naprej izredno težkim gospodarskim položajem Slovenije (ki ga zakriva le razmeroma ugoden gospodarski položaj v Nemčiji, naši ključni gospodarski partnerici). Kajti Združena levica zagovarja in oznanja tisto najbolj čisto verzijo slovenskega komunizma, ki se ni okužila ne s Pahorjevimi poskusi sodobne evropske socialdemokracije ne z Drnovškovimi spogledovanji z liberalizmom in kapitalizmom. Vprašanje je le, ali bo Združena levica ohranila distanco do tovariškega kapitalizma.
Kakšen dialog je tu možen med katoliško-konzervativnim taborom in slovensko levico? Zagotovo je tak dialog težak zaradi ideološke raznorodnosti slovenske levice (kot opisano zgoraj), kakor tudi zaradi dejstva, da večina teh skupin nudi glasno ali tiho podporo strukturam tovariškega kapitalizma, bodisi, ker so z njim klientelistično povezani, bodisi zato, ker menijo, da je ta nujno potrebno orožje za boj proti zlovešči desnici. K vprašanju političnega, družbenega dialoga je zato bolj smiselno pristopiti z drugega vidika: z vidika dejstva, da ta levi tabor tudi med prebivalstvom uživa udobno večino, da se torej večina Slovencev danes prepoznava v levičarskih pogledih na odnos med delom in kapitalom, na razmerja med socialnimi pravicami in dolžnostmi, na razmerja med osebno etično moralno držo ter ustavnimi in zakonskimi vrednotami (in v levičarskih pogledih na državljansko vojno). S tem večinskim delom družbe mora desni/konzervativni/katoliški pol predvsem pričeti resen dialog. Tega dela družbe naš pol ne sme ignorirati, kakor je počel doslej, tudi če je del tega volilnega telesa (in ne le njegovi politični predstavniki) vpet v velike in male klientelistične naveze, na državni ali skromnejši lokalni ravni.
V slovenskem kontekstu se bo ta dialog moral dotakniti velike slovenske teme naše državljanske morije v vseh razsežnostih tega vprašanja. Dotakniti se bo moral vprašanja socialnih pravic, odgovornosti in dolžnosti, odnosa do kapitala in tujih vlaganj, nezaslišanega anti-amerikanizma (ki gre pri nas z roko v roki z enako nezaslišanimi simpatijami do Putinove Rusije – čeprav je ta tudi brutalno anti-gejevska in zna biti še bolj brutalna v Čečeniji in imperialistična v Ukrajini) ter seveda našega družinskega zakonika.
To je naš slovenski kontekst, ki se v nekaj točkah stika s širšim evropskim, zahodnim kontekstom o katerem govori knjiga – konteksta odnosa med krščanstvom in tem, kar lahko pogojno rečemo nova levica, je pa vsaj deloma tudi novi liberalizem. Krščanstvo bo ravnalo napak, če v tem dialogu ne bo pripravljeno v stališčih nasprotnikov vendarle najti tudi kaj dobrega. Dialog ali spopad z novo levico namreč ne sme pomeniti zanikanja tistega dobrega, kar je Zahodu prineslo razsvetljenstvo (razen tam, kjer se ta nova levičarska agenda odmika tudi od razsvetljenstva.) Papež Benedikt XVI. se je tega dobro zavedal, ko je poudarjal racionalne temelje krščanstva ter vodil dialog z eminentnimi agnostičnimi filozofi (Habermas, Pera). Res pa je, da to niso nikakršni Žižki, ampak odkrito želijo – v spoštovanju do krščanstva, ki mu sicer ne (z)morejo priznati moči razodete Resnice – skupno iskati evropske poti iz prepada, v katerega drvi globalni Zahod.
Zaupanje v razum, spoštovanje vsakogar, poslušanje – to so tiste prvine, ki jih mora ceniti danes tudi Cerkev. Zgolj strah pred novolevičarsko agendo, pred agresivnim sekularizmom in njegovo novo politično korektnostjo oz. diktaturo, ne bo prinesel pravih sadov. Zlasti pa nas ta strah ne sme pehati v naročje navideznih ljubiteljev tradicionalnih vrednot, kakršna je npr. Putinova avoritarnost, ozaljšana s pravoslavjem in nacionalizmom. Tudi nas ne sme pehati stran od Evropske unije, ki se sicer pogosto prepušča prej omenjeni novi sekularistični pravovernosti.
Razsvetljenstvo je želelo korekcijo tam, kjer je krščanstvo, kot v Cerkvi in družbi etablirana religija, nekoliko zaspalo: v večjem spoštovanju posameznika, v večji pozornosti do družbene enakosti. Ta »korekcija« je žal kasneje zašla na nekatere stranpoti. Cerkev/krščanstvo sta zaspala pri vrednostno trdnih in hkrati življenjsko uporabnih odgovorih na nekatera vprašanja človekove spolnosti in družine. Zato morata Cerkev oz. krščanstvo danes zelo natančno in času primerno odgovarjati na aktualne izzive, da bi bila še relevantna in da se ne bi le odzivala na stranpoti poskusov drugih pogledov na svet, da odgovarjajo na vprašanja časa.
Vse z namenom, da Evropi čez nekaj desetletij ne bi bilo potrebno izbirati med agresivnim, antikrščanskim sekularizmom na eni strani ter Putinovo avtoritarnostjo na drugi strani – in hkrati tiho pristajati na Erdoganovo alternativo skrajnemu islamskemu fundamentalizmu.
Knjigo Nova levica in krščanstvo lahko naročite na povezavi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
