Skozi leta sem poskušal razumsko dojeti, zakaj v Sloveniji tako zaupate akademikom, še posebej na političnem polju. Večina od njih nima zunaj akademskih krogov veliko izkušenj. Poleg tega nimajo kaj prida izkušenj z vodenjem velikih sistemov ali odločanjem v razmerah, ko so pod časovnim pritiskom. Je to dediščina Avstro-Ogrske, se sprašujem. Ali pa je iz socialističnega pojmovanja, češ da je zgolj napredek na zaslugah lahko norma? Seveda vemo tudi to, da je bilo v stari Jugoslaviji precej diplom pridobljenih s pomočjo zvez in da so se celo pred kratkim pojavili sumi o goljufanju.

Ne morem pa se spomniti nobenega drugega normalno zrelega političnega sistema, v katerem bi bilo toliko profesorjev ali njihovih mnenj tako vpletenih v odločanje. Koliko ameriških predsednikov je bilo akademikov, koliko nemških kanclerjev ali britanskih premierjev?

Zdi se, da Slovenci ne date veliko zaupanja izkušnjam ali uspehu v poslovnem svetu. Kaj šele uspehu v politiki. Zanimivo, da je bil, statistično gledano, najbolj uspešni finančni minister v Sloveniji Andrej Bajuk, ki je na položaj prišel z izkušnjo uspešne kariere v mednarodnih razvojnih financah.

Zame je osupljivo, da ima na Evropskem sodišču za človekove pravice le manjšina sodnikov predhodne izkušnje kot sodniki. Večina med njimi ima zgolj akademsko podlago. To je nekako tako, kot če bi poveljstvo ladje podelili kapitanu, ki je sicer prebral vse knjige, ni pa še nikoli bi na morju. Ena izmed posledic je ta, da veliko študentov ni zadovoljnih z eno diplomo in morajo potem dobiti še magisterij. Kasneje mnogi med njimi čutijo, da potrebujejo še doktorat. Deloma zato, ker je to posledica zelo ubogih zaposlitvenih možnosti in morajo mladi Slovenci pač nadaljevati izobrazbo, vendar mnogi med njimi kasneje postanejo preveč kvalificirani v smislu izobrazbe, hkrati pa absolutno premalo kvalificirani v smislu izkušenj.

Splača se pomisliti na velike ume v naši zgodovini. Eistein, recimno, ni mogel dobiti akademske službe in je moral več let delati v patentni pisarni v Bernu. Priznavajo mu, da je njegovo praktično delo pomembno vplivalo na njegov kasnejši doktorat. Winston Churchill sploh nikoli ni prišel do univerze, pa ni postal le velik državnik, temveč tudi sijajen pisatelj. Tudi George Washington ni videl univerze, jo je pa Bill Gates, čeprav je ni končal.

Na drugi strani se splača vedeti, da ima Angela Merkel doktorat, kot ga ima tudi Gordon Brown, Barack Obama pa je doktor prava. Toda ali imajo potrebo, da se jih kliče dr. Merklova ali dr. Brown ali dr. Obama? Ne sodijo jih po tem, kaj so delali na univerzi, ampak po tistem, kar so naredili v resničnem življenju. Potreba po dodajanju naziva dr. pred vsakim imenom deluje tako, kot da nosi sporočilo “ne glejte mojih izkušenj, akademski naziv je dovolj”.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.