70. obletnica konca druge svetovne vojne, ki je z revolucijo še dodatno poglobila tragedijo slovenskega naroda, pomeni res neke vrste čas skrajnosti, kot je zapisal zgodovinar Hobsbawm. Ne gre le za skrajne ideološke ekstremizme, posebej v obliki treh totalitarizmov. Prisotna je tudi gospodarska in socialna stiska. Predvsem pa smo priča neskončnemu trpljenju, neštevilnim smrtim ter komunističnemu izbrisu posameznikov oziroma kar dela (katoliškega) naroda iz skupinske in narodne zavesti, kar predstavlja skrajne meje človeške eksistence. To izredno in obsedno stanje in izzvanost človeka pretresljivo označuje Grossmanova junakinja kot »pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta, oropanega svobode«. Skratka gre za podtalje, kot bi rekel Dostojevski oziroma kar za človeški pekel, kakor so ga doživljale žrtve po frontah oziroma taboriščih in moriščih 20. stoletja. Dojeti to resničnost skoraj presega meje človeških zmožnosti, čeprav si jih je zamislila blodna človeška fantazija, pogosto seveda ne da bi vključevala posledice vsega svojega početja. A po drugi strani se žal zdi, da so bile te brezmejne krutosti načrtovane in hladnokrvno izpeljane, čeprav so pustile strahotne posledice pri žrtvah. Obremenile so seveda tudi storilce, kar se praviloma spregleda, kot je to v primeru slovenskega komunističnega projekta, ki ga še danes bremeni zarota molka, ustrahovanja in pozabe. Toliko bolj pa tlijo rane podzavestno in bremenijo osebno in družbeno zavest. Sploh je značilnost te naše »moderne« dobe, da pogosto nismo predvidevali posledic in si zato, ko nam je pritekla voda v grlo, nismo znali več pomagati. Tudi to je sestavni del te skrajnosti, v kateri se nahaja moderno človeštvo, ne da bi polno dojelo resnico svojega bivanja in znalo presojati stranpoti, ki to bivanje ogrozijo v njegovem samem bistvu.

Resnica slovenskega človeka je zaradi omenjenih okoliščin temu primerno zapletena in prekrita z ideološkimi navlakami polpreteklosti, tako da mnogi niso niti sposobni niti pripravljeni o tem razpravljati. Vanje so nas porinili tujci in domačini, ki so uresničevali svoje totalitarne antropološke in sociološke eksperimente na plečih Slovencev. Zdi se, da nekateri skušajo to eksperimentiranje, prepleteno z novimi modno-propagandnimi floskulami, kar nadaljevati in zato je pot do resnice še vedno zahtevna in jo zmorejo le prisebni in odgovorni.
Ta »čas skrajnosti« pa je zelo obremenil, oslabil oziroma okrnil človekove sposobnosti za sočloveka in sočutje z njim. Ljudje so postali gluhi in slepi drug za drugega. A ta slabost jih je stala tudi njihove eksistence v smislu Schindlerjevega sindroma: Ko so prišli po levega, sem pogledal desno. Ko so prišli po desnega sem pogledal levo. Ko so prišli po mene, nisem mogel pogledati nikamor več. Upor totalitarnemu nasilju vendarle priča o moči človeškega sočutja in solidarnosti. Takšen odpor so nudili tudi katoličani, ki so jim med vojno revolucionarji pobijati vplivne ljudi. Iz sočutja do svojcev, doma in domovine so se uprli. . Isto sočutje je narekovalo Slovencem, da smo se uprli jugoslovanski vojski in bivšemu režimu ter skupaj ustvarili svojo domovino Slovenijo. Žal so usedline polpreteklosti načele solidarnost med nami in mnogi, posebej na odgovornih mestih, so se raje dali zapeljati neposrednim vabam oblasti, imetja in trenutne slave ter zanemarili skupni blagor, še posebej blagor trpečih, zapuščeni in tudi žrtev revolucionarnega nasilja. Zato nismo uspeli očistiti družbene zavesti laži preteklosti in se dogovoriti o človeški, solidarni ter odgovorni popravi krivic iz polpreteklosti, pač pa smo starim dodali še nove.

Nečloveškost totalitarizmov je bila v popolni pokorščini odredbam, ki so se praviloma nanašale na številke, na brezimneže. Zato so zločinski načrtovalci odstranili osebne prvine in odnose ter preštevali zgolj številke ljudi, ki jih je treba odstraniti. Njihova osebnost je postala brezimna, celo po smrti so izbrisali vse njihove osebne znake ter jih odstranili iz zgodovinske zavesti. Celo njihovi najbližji so smeli o njih govoriti le med seboj. Javno so bila izrisana njihova imena, dela in celo njihove povezave z dogodki, povezanimi z našim narodnim razvojem so dobili sive lise. Zgodovina je pripadala le revolucionarnim zmagovalcem in njihova dejanja – tudi najbolj nečloveška kot laži, prevare, uboji in ropanja pa so dobila nadčasovni, herojski pomen. Človek s svojimi vrlinami in slabostmi je izginil iz družbene pozornice, skratka običajen človek ni štel več. Naša osebna in družbena zavest je zato pohabljena.

Zato je izginjalo iz naše družbene resničnosti normalno človeško sočutje, naravna vez, ki nas ljudi povezuje med seboj. Vse stvari so postale merljive le toliko, kolikor služijo ciljem sistemov, ki so obvladovali družbo in posameznike. Človeškost je vse bolj izginjala iz naše srede, človek je postajal kolesje sistema, ki nas je vse bolj mlel in sesal vase. Izginjale so človeške povezave, nihče se ni mogel več zanesti na drugega, drug drugemu smo postajali tujci. Propad nasilnega sistema je to sebičnost in zagledanost, zaprtost vase le še razmahnil in odprl. Marsikaj so k temu pripomogle politične, zakonodajne in seveda tudi bivše družbene povezave, ki so skrbele za to, da se ne bi srečali kot ljudje, pač pa za to, da bi se ohranjali bivši ustaljeni vzorci, ki so seveda zagotavljali preživetje in privilegije predvsem nosilcem in naslednikom totalitarne oblasti ali kot se je uveljavilo, bivše nomenklature. Posredno smo za to krivi vsi, predvsem pa odgovorni politiki. Vsi zato, ker smo se premalo uprli stranpotem, odgovorni tudi novih političnih sil pa še posebej, ker so zaradi osebnih interesov podprli takšne politične, zakonodajen in druge manevre. Nesrečno smo obenem padli tudi v svetovne tokove, v katerih vse manj šteje človek, pač pa moč kapitala in oblasti, čemur se je zelo težko sistemsko upirati.

Ne glede na to lahko ljudje živimo kot soljudje. Človek pride na svet preko drugega človeka in tudi človekovo nadaljnje življenje je mogoče le na podlagi sobivanja, delitve človeškosti, se pravi sočutja in solidarnosti. Še posebej je te solidarnosti in sočutja potreben prizadeti, odrinjeni, odpisani človek, kakršne so bile vse pobite, izključene in ponižane žrtve bivšega sistema. Zato imamo v pobudi Resnica in sočutje za svojo človeško dolžnost, da spodbujamo ta pota k normalnim človeškim odnosom in urejeni družbi. Le družba, ki skrbi za zatirane, prizadete ali kakorkoli družbeno odrinjene, je bogata človeška družba. Zato nas pri našem delovanju vodi človeška obveza do najbolj potrebnih in to sto vse nepokopane in vse druge žrtve nasilja v preteklosti, njihovi svojci in vsi drugi prizadeti. Končno je to naša človeška dolžnost do vsakogar, ki je na družbenem robu.

Besedilo je odlomek iz spremne besede zbornika Resnica in sočutje, ki ga lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.