O pomembnosti enciklike »Bodi hvaljen« veliko pove odziv nanjo. Že dan po njeni objavi je katoliški duhovnik Robert Sirico v Wall Street Journalu svoje somišljenike potrdil v temeljni resnici njihove vere, ki naj bi jo papež bodisi iz nevednosti ali iz hudobije postavil pod vprašaj. Ne gre za vero v troedinega Boga, ampak v svobodno tržno gospodarstvo. Ker večina ljudi nima ne znanja ne časa, da bi se ukvarjala s teologijo in ekonomijo, naj tistim maloštevilnim, ki tako kot papež mislijo, da je zadeva pomembna, ponudim preprost ključ za razumevanje kritike s strani konzervativno-liberalnih prostotržnikov.
»Cui bono?« – že stari Rimljani so vedeli, da se je vedno potrebno vprašati, kdo ima korist od določenega pogleda na zadevo. Severnoameriški duhovnik je navdušen nad tržnim gospodarstvom. Njegova fundacija – ki vsakemu, ki želi poslušati, že 25 let razlaga, kako je tržni kapitalizem skladen s krščanstvom – je imela pred nekaj leti 12 milijonov dolarjev prihodkov in 14 milijonov premoženja. Bivši južnoameriški škof in sedanji papež razlaga, da je gospodarski razvoj, ki Severnoameričanom omogoča njihov standard, v zadnjih dveh stoletjih pripeljal do nečloveških razmer in da ogroža sam planet. Očitno siti severnoameriški duhovnik ne verjame lačnemu južnoameriškemu škofu in rimskemu papežu. Kako pomenljivo, da se je Siricov sobrat in bloger obregnil ravno ob papeževe besede o klimatskih napravah – ne dotikaj se mojega udobnega standarda!
Vzdržen razvoj
»Bodi hvaljen« je socialna enciklika. Se pravi, da ne govori o ozko teoloških vprašanjih, ampak o odnosih med ljudmi. Kristjani vemo, da sta zadevi neločljivo povezani: zapoved ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega sta dve plati iste medalje. V ta drugi odnos je vključeno tudi vse stvarstvo. Tako kot normalnega kmeta boli, kadar se dela škoda njegovi zemlji in trpi njegova živina, tudi Bog Stvarnik ne more ostati neprizadet, če ljudje ravnamo z njegovim stvarstvom kot svinja z mehom.
Ko je Leon XIII. leta 1891 napisal prvo socialno okrožnico in postavil temelje novi teološki poddisciplini (družbenemu nauku Cerkve), je bilo delavsko vprašanje ključni problem razvitega sveta. Kapitalizem je iz ljudi napravil delovno silo in ravnal z njimi podobno, kot je ravnal s stroji ali surovinami. Ta nečlovečnost je ostala v središču pozornosti papežev in škofov, nemalo tudi po »zaslugi« marksizma in boljševizma. Šele Frančišek je problematiko zastavil na nov način (pri čemer mu je pot utrl že Benedikt XVI. s svojo trilogijo, posvečeno veri, upanju in ljubezni).
Danes se za razliko od poznega 19. stoletja zavedamo, da naš planet ni brezmejen, da narava ne bo »požrla« vsega, kar ji bomo nametali. Živalske in rastlinske vrste umirajo kot še nikoli. Zrak je zastrupljen, voda onesnažena, širijo se morje in puščave. Dvig gladine morja za en meter – kar je realistična napoved za čas, ko bodo živeli naši vnuki – ne pomeni le izgube sečoveljskih solin in portoroške plaže: na stotine milijonov ljudi bo bodisi umrlo ali se bodo morali preseliti.
Kako ohraniti kakovost življenja za vse ljudi, ne da bi uničili planet? Evropski in severnoameriški način življenja tega ne omogoča. Tri možnosti so, od katerih le ena zagotavlja preživetje naše civilizacije: bodisi se bomo severnjaki odpovedali nepotrebnemu razkošju, ali bo večina ljudi na silo potisnjena v revščino, ali pa bomo v brezumnem trošenju uničili planet in sebe.
Holističen pristop
Med bistvene novosti Frančiškove okrožnice sodi tudi holistični pristop. Krščansko izročilo pozna prispodobo o Jezusovi tuniki, ki je bila izdelana iz enega kosa, brez šiva. Jezusov nauk je iz enega kosa. Življenje je eko-sistem, vsi elementi so med seboj povezani in vplivajo drug na drugega. O ljubezni do Boga ni mogoče govoriti brez ljubezni do človeka. O vrednosti življenja ni mogoče govoriti, ne da bi se zamislili nad splavom in evtanazijo. Papež je veliko bolj radikalen, predvsem pa bolj realističen kot marsikateri aktivist, naj si prizadeva za ohranitev neke živalske vrste ali za enakost spolov in ras. Narava, družba, Bog-duhovnost: vse je med seboj povezano. Zato imajo možnost za uspeh le tisti projekti, ki uspejo povezati vse omenjene razsežnosti.
Zadeva je zelo zamotana in hkrati sila preprosta. Papež je pred prihodom v Rim uporabljal javni prevoz. V hiši, kjer stanuje skupaj z nekaj desetimi duhovniki, ugaša nepotrebne luči. Bo s tem rešil svet pred ponovnim potopom? Verjetno ne – če pa bo vsak od nas ravnal tako kot on, bo problem rešen. Smo pred Adamovo in Evino izbiro: ali se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, ali pa se stegujemo za tistim, kar si poželimo (a ne potrebujemo za življenje).
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
