Čustva so slab svetovalec pri poslovnih odločitvah. Onemogočijo namreč, da bi se pri odločitvi osredotočili le na dejstva, na dejanja in na posledice dejanj. Je pa lahko ljudi z razvnetimi čustvi mobilizirati za politične bitke. Za bitke na vse ali nič. S tem je računala tudi levičarska Siriza, ko je Grke pozvala, naj na referendumu nasprotujejo pogojem, ki jih posojilodajalci (trojka: EU, MDS in ECB) postavljajo za dodelitev nove finančne pomoči bankrotirani državi.
Grške volivce sta minulo nedeljo vodili dve čustvi: strah in ponos. Strah je prežemal tiste, ki se zavedajo, da je njihova blaginja odvisna od normalizacije gospodarskih razmer v državi: delavce, podjetnike in obrtnike, katerih dnevni zaslužek je odvisen od turizma, transporta, izvoza kmetijskih pridelkov in uspeha drugih menjalnih dejavnosti. Strah je tudi vse tiste, ki jim svojih prihrankov ni uspelo prenesti v tujino ali pod žimnico in niso bogati lastniki nepremičnin ali ladjevja. Ponosni pa so vsi, ki menijo, da po šestih letih zmanjševanja življenjskega standarda nimajo česa izgubiti. Žal se bo pokazalo, da je bil strah upravičen, od ponosa pa se ne da živeti.
Strah obvladuje tudi mednarodne finančnike in evropske voditelje, ki se zadnjih šest let soočajo s finančno krizo v Grčiji. Sliši se paradoksalno, saj v javnosti velja prepričanje, da »neoliberalni finančni mogočneži« trdo stiskajo ubogo grško ljudstvo. A le s strahom pred nepredvidljivimi posledicami bankrota Grčije je mogoče razložiti ogromne odpise dolga, ki jih je bila že do sedaj deležna Grčija (več kot 100 milijard evrov), umetno nizko obrestno mero na njihove dolgove, slabo zavarovana posojila, ki jih ECB daje grškim bankam, ter navsezadnje toleriranje pogajalske arogance Ciprasa in Varufakisa.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
