Foto: Ana Kovač, Planet Siol.

Ostajam oster kritik televizije, za katero plačujem kot vsi »davek«. Človeka pojezi navijaštvo od »ubogih beguncev« do »ponosnih Grkov«, pa izbor gostov v informativnih oddajah, ta ‘glajhšaltung’, nagnjen v levo, da se bo vse kmalu zvrnilo. Množica meni drugače, ta množica, ki na njihovo veselje hodi »k maši« večer za večerom ob 19. uri. Vsiljevani, virtualni svet. Toda! Čeprav sem se jezil ob na hitro vkup zmetani oddaji ob smrti Slavka Avsenika, ki mu je avstrijska televizija (ServusTV) namenila izjemno, petdeset minutno oddajo v vseh pogledih zgledno televizično, aktualno, lepo že dan po smrti, ne morem mimo sinočnjega, torkovega dogodka. Toda!

Toda klobuk dol ob prenosu pogrebne slovesnosti iz Begunj! Ne vem, kdo je odločil, da bo pogreb tudi z državnimi častmi, ne vem, kdo je naredil scenarij, kakor tudi ne vem, kdo je režiral, vodil kamere. Vem pa, zavedajoč se ogromnega tehničnega zalogaja, da je bilo vse, od tankočutnega komentatoričinega pristopa, do vseh govorov, prek mehko vodenih kamer, do obzirnosti (kamera je hitro spoznala, da nima kaj iskati na predsedniku vlade v cerkvi) dogodka, pa vse do konca prenosa, ko ni bilo napisov, kdo vse je »pometel studio«, kdo so bili torej številni avtorji, ustvarjalci, …da je bilo vse profesionalno, občuteno, zgledno. Klobuk dol!

Slavka Avsenika sem poznal. In bil ponosen, da je ob srečanjih morda enkrat na deset let vedel, kdo sem. Samo dvakrat mi je bila dana sreča, da sem kot mlad moderator napovedoval njegov nastop. Pokal sem od ponosa in imel kljub veliki rutini neznansko tremo. Zavedal sem se, predvsem zaradi odmevov, priznanj tujine, tujih strokovnjakov in občinstva, kaj pomeni Ansambel bratov Avsenik, od Vilka, genialnega aranžerja, do Slavka in njegovih muzikantov in pevcev.

Ko so ga položili v grob, in ko je kot zadnja zazvenela pokojnikov melodija, pred desetletji namenjena ženi, saj jo je tako redko videl zaradi svojih nastopov po vsem svetu, so mi verjetno kot mnogim Slovencem (in Evropejcem), neustavljivo tekle solze po licih iz pekočih oči. In prav zaradi tega televizičnega dogodka smo se zavedli, kdo je bil Slavko Avsenik, kakšna veličina, kakšen Božji dar! Je!

Klobuk dol pred televizijo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.