Ob spremljanju grške krize se pogosto spomnim na Margaret Thatcher. Imela je dvakrat prav. Prvič, prizori z atenskih ulic potrjujejo njen uvid, da socializem deluje tako dolgo, dokler ne zmanjka tujega denarja. In drugič, njen dvom o vzdržnosti evrske denarne unije se po dveh desetletjih v celoti potrjuje. Evrsko območje ni optimalno denarno območje. Pika. In grška kriza je le še en dokaz, da socializem ne deluje. Ne deluje ne sirtaki socializem v Grčiji, ne bančni socializem, kot ga prakticira ECB, in ne distributivni socializem EU. Evropski politiki imajo srečo, da se simptomi protislovij projekta evropskega združevanja, na katere je tako dolgo opozarjala Margaret Thatcher, najbolj jasno kažejo v periferni državi, ki je z 1,8-odstotnim deležem v BDP EU ekonomska opomba pod črto. Ponovitev grške drame v Španiji, Italiji ali Franciji bi imela bistveno hujše posledice.
Dolgoživost in kroničnost grške bolezni sta znaka, da je nekaj narobe z diagnozo in terapijo. Napak bi bilo vzroke iskati samo na grški strani, sokrivi so Evropska komisija, ECB, MDS kot tudi največje članice EU. A te iz popolnoma drugih razlogov, kot jih navajata Aleksis Cipras in Janis Varufakis oziroma njuni globalni podporniki, kot so npr. papež Frančišek, Joseph Stiglitz ali Paul Krugman. Grčija ne bi nikoli smela postati del evrskega območja. Evropski politiki so mižali pred ponarejanjem statističnih podatkov o proračunskem primanjkljaju in javnem dolgu ter zavestno spregledali grško neizpolnjevanje maastrichtskih konvergenčnih kriterijev. Vse od vstopa v EU leta 1981 je Grčija imela razbrzdano fiskalno politiko, z visoko, deficitno financirano javno porabo. Prav članstvo v EU in kasneje v denarni uniji je Grkom ob izposojanju omogočilo, da so izplačevali bistveno višje plače, pokojnine in druge socialne transferje, kot so znašale zmožnosti gospodarstva.
Kriza leta 2008 je z odtegnitvijo kreditnih virov podobno kot v Jugoslaviji v 80. pokazala na nevzdržnost takšne politike. Ob odsotnosti možnosti monetizacije proračunskih primanjkljajev so dvoštevilčni primanjkljaji, kot jih je imela Grčija konec prejšnjega desetletja, postali nevzdržni in jih zasebni investitorji niso bili več pripravljeni financirati. Kriza bi morala biti za vse priložnost spoznati, da obstajajo ekonomski zakoni in omejitve. Denar ne raste na drevesih, zastonjskih kosil ni, dolgove je treba vračati, dolgoročno ne moreš porabiti več, kot si ustvaril. Socialisti vseh barv teh preprostih uvidov ne priznajo. Zato takšno zgražanje nad 25-odstotnim padcem grškega BDP v obdobju 2008–2015. Ni vprašanje, zakaj je BDP 2015 tak, kot je, vprašanje je, zakaj je bil grški BDP vse do krize prenapihnjen. Nobene podlage na primer ni, da bi bila v 2015 povprečna grška pokojnina z 940 evri za 19 odstotkov višja od nemške ali za kar 34 odstotkov od slovenske.
Z ekonomskega vidika je rešitev grške krize preprosta. Grške javne finance potrebujejo uravnoteženje in izkazovanje znatnega proračunskega primarnega presežka, ki bi omogočal proračunsko samofinanciranje in postopno poplačevanje obresti in glavnice javnega dolga. To seveda zahteva dodatno zmanjšanje plač in transferjev reda velikosti med 30 in 50 odstotki. In tu nastane problem. V demokraciji je tako prilagoditev težko izpeljati, ne da bi tvegali socialne nemire, padec vlade in prevzem oblasti s strani socialdemagogov. In natančno to se je s prihodom Sirize zgodilo Grčiji. Namesto obljub o fiskalni strogosti, odrekanju, znoju in solzah so Grki nasedli zgodbam o neoliberalnih zarotah, izkoriščanju EU, ponosu in podobnim pravljicam.
*Nikoli.
Več lahko preberete na strani tednika Reporter.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
