Karl Marx je vstal od mrtvih kot ptič feniks, ki po Prešernu »ven plane iz plamena, s svetlobo obdan«. Da je njegov nauk spet veljaven, nas po slovensko prepričujejo Slavoj Žižek, Marcel Štefančič jr. In ideologi Združene levice.
Toda z vstajenjem od mrtvih je v tem primeru vendarle treba biti previden. Pred sto leti je filozof Benedetto Croce napisal knjigo o tem, kaj je v Heglovi filozofiji »še živo in kaj mrtvo«. Nekaj podobnega bo treba storiti z Marxovo zapuščino.
Da se v njej najdejo še zmeraj spodbudne misli, je gotovo, toda ločiti jih moramo od zmot, ki so v Marxovem nauku velike in usodne.
Med še zmeraj veljavna dognanja sodi njegova daljnovidna napoved globalizacije. Komunistični manifest iz leta 1848 se začenja s pripovedjo, kako kapitalizem spreminja svet v eno samo celoto s skupno proizvodnjo, trgom in porabo; ko miroljubno ali pa z nasilno kolonizacijo prodira v najbolj oddaljene dežele sveta. Ta proces se v našem času dejansko dovršuje, gibalo te globalizacije ni nikakršen zakotni socializem Kube, Venezuele ali grške Sirize, ampak vzpon kapitalskega sistema v svetovne razsežnosti. Marx ga sprejema s svetim navdušenjem, češ da ruši tradicionalne vrednote, ki morajo pasti, da bo iz konca kapitalizma prišla komunistična prihodnost. Vrednote, ki jih Marx in za njim naša nova levica ne mara, so nacionalna skupnost, država, družina, religija in morala. Z njihovim propadom se bodo odprla vrata v »krasni novi svet« onstran kapitalizma.
Tu se začenja poglavitna Marxova zmota. Pravilno analizo kapitalskega razmaha je pomešal z naivno vero, da bo preboj iz svetovnega kapitalizma v komunizem izpeljal moderni industrijski proletariat. Ko bodo srednji sloji malomeščanstva izginili, se bo razrasel tako zelo, da bo nazadnje obstal kot večinska družbena sila nasproti maloštevilnim kapitalistom, nato pa prevzel proizvodnjo in oblast v svoje roke. Toda Marxova napoved se ni uresničila, obseg in pomen delavskega razreda sta se s prehodom iz klasične industrije v moderno tehnološko proizvajanje zmanjšala. Delavstvo je ostalo del kapitalskega sistema, v totalitarnih državah je bilo opora državnega kapitalizma.
Ta zgodovinski zasuk, za Marxa nepredstavljiv, povzroča težave marksistični novi levici, ko išče nosilca, ki naj bi mesto industrijskega delavstva prevzel boj zoper kapitalizem za njegovo odpravo. Filozof Herbert Marcuse ga je zaman iskal v »subkulturnih« anarhističnih manjšinah, evropska in slovenska nova levica ga zdaj iščeta v novih srednjih slojih, ki jih je ustvaril razmah postindustrijske družbe, a jih njene finančne in socialne krize ogrožajo v obliki slabo zaposlenih prekarcev pa tudi drugače. Marx bi najbrž bistroumno ugotovil, da srednji sloji, ki so nadomestili nekdanje malomeščanstvo, ne morejo odigrati vloge uporništva zoper kapitalski sistem, saj od njega živijo, zlasti od tistega v državni lasti. Njihov poglavitni interes je ohranjati življenjski slog, na katerega so navajeni, ta pa je drugačen od malomeščanskega v klasičnem kapitalizmu. Malomeščanstvo je bilo varčno, srednji sloji pa varčevanja nimajo v krvi, njihov ideal ni asketsko delo v vsakdanji skromnosti, ampak uživanje življenja ob tehnološko ugodnejšem delu. Nova levica se varčevanju upira, njen socialni humus so srednji sloji, odvisni od kapitalistične blaginje. Edina revolucija, ki so jo uspešno izpeljali, je bila seksualna revolucija 60. in 70. let, ki jo je sprožil razmah kapitalskega trga.
Več lahko preberete na strani tednika Demokracija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
