Ob žgočem in občutljivem vprašanju definicije zakonske zveze in družinskih razmerij se v Sloveniji tako zagovorniki kot nasprotniki novele ZZZDR sklicujejo na človekove pravice. Večkrat navajana Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah (1948) pogosto služi v bran nasprotujočim si argumentom. Je Deklaracija tako postala zgolj pretveza za brezosnovni argument moči? Ali pa je v njej le najti moč argumenta? Morda celo argumenta, ki je univerzalen oz. splošen, kot to predpostavlja sama Deklaracija? Ali pa gre – kot morebiti tudi pri sami Deklaraciji – zgolj za posledico soglasja, ki je neodvisno tako od moči kot od argumenta? Ta precep sicer ni povsem nov. Podoben je zadregi enega od ‘očetov’ Deklaracije.

Maritain: univerzalnost in narava

Jacques Maritain je bil eden od ključnih avtorjev Deklaracije. Kot mnogi drugi pisci tega dokumenta je Maritain trdil, da lahko vsi ljudje in narodi prepoznamo in priznamo t. i. osnovne naravne pravice. Drugače rečeno, določene pravice so za vse in same po sebi univerzalne. Univerzalnosti človekovih pravic po Maritainovo botruje razlog, da temeljijo na naravnem pravu. Naravno pravo namreč predstavlja splošno merilo ravnanja, ki je objektivne narave. Merilo je v pomoč pri izvajanju človekovih pravic in pri razsojanju med raznolikim sklicevanjem nanje. Takšno univerzalno merilo je tudi v nasprotju s tradicijo etike liberalizma, ki pravice ne postavlja v objektivni red, kaj šele v okvir človekovih dolžnosti (več spodaj), ki izhajajo iz stremljenja po skupnem dobrem. Toda za razliko od nekaterih drugih zagovornikov človekovih pravic je pravkar omenjeni Maritain menil tudi, da se ljudje zmoremo povsem strinjati glede temeljnih človekovih pravic, ne da bi se strinjali tudi glede njihovih (filozofskih) osnov. To seveda ne pomeni, da je bil Maritain kot eden najvidnejših katoliških in političnih filozofov 20. stoletja relativist. Maritain je trdil, da so prav temeljne in neodtujljive pravice tiste, ki so po naravi pred časom in določeno družbo (antecedenčne in primordialne), zato so jim vsem nadrejene. Vendar pa po njegovem mnenju osnovne temeljne pravice kljub svoji nadčasovnosti in naddružbenosti ostajajo naravne in temeljijo na odnosu do skupnega dobrega. Skupno dobro, ki je osnova vsaki družbi, je zato bolj temeljno kot posameznikovo dobro, a obe dobri se med seboj ne izključujeta, ampak se soodvisno dopolnjujeta. Zato so tudi človekove pravice oz. pravice človeka nad voljo posameznika ali posamičnih interesnih skupin, ne pa tudi nad skupnim dobrim, ki je univerzalno – kot naj bi bile univerzalne tudi človekove pravice.

Toda kaj je skupno dobro? In kako se je glede temeljev osnovnih naravnih pravic možno ne strinjati kljub splošnemu strinjanju o vsebini le-teh? Ob številnih teorijah družbe pričujoči prispevek podaja le nekaj okvirnih točk za razmislek o teh vprašanjih.

Kočljivost ideje o dostojanstvu

Obstajajo seveda pogledi, ki zaobidejo ali celo zavračajo pojem skupnega in naravnega dobrega. Takšni pogledi izključujejo že sámo možnost človekovih pravic. Le-te namreč presegajo voljo posameznega človeka ali sistema. Namen človekovih pravic, ki za Maritaina in Deklaracijo temelji na ideji človekovega dostojanstva, je prav zaščita posameznika in omogočanje človeka vrednega razvoja. Je pa res, da nekateri filozofi naravnega prava ne utemeljujejo na človekovem dostojanstvu. Alasdair MacIntyre na primer trdi, da človeške pravice pravzaprav napačno pojmujejo človeka, in sicer kot avtonomnega posameznika, čigar neoprijemljivo dostojanstvo ni vključeno v širšo družbeno mrežo. Še več, za MacIntyra pretirano poudarjanje pravic zoži jedro etičnega ravnanja, saj etika sloni na tradiciji in družbenih odnosih, ki so bistveni za človekovo vrednost in istovetnost. In nazadnje, za MacIntyra poudarjanje človekovih pravic podčrtuje pomen posameznika in države na škodo pomembnosti vmesnih oz. posredniških institucij, kot so družina, šola ali skupnost. Pretirano sklicevanje na idejo človekovega dostojanstva kot vira pravic je zato lahko filozofsko kočljivo.

Pravice kot dolžnost

Se pa Maritain in MacIntyre strinjata, da temeljne človekove pravice v bistvu predstavljajo bolj dolžnosti (t. i. neobhodne dolžnosti) kot pa zgolj pravice kot take. Na primer, z vidika mednarodnega prava, osnovanega na naravnem pravu, so človekove pravice najprej splošna merila, ki so skupna raznim kulturnim in verskim okoljem, njihovo izvajanje (in posledično zaščito) pa nadzoruje mednarodna skupnost vseh družbenopolitičnih skupin. Človekove pravice, osnovane na dolžnostih, s tem služijo širšemu namenu preverbe delovanja političnih družb in njihovih članov. Še več, povezava dolžnosti in pravic je za Maritaina zakoreninjena v dostojanstvu osebe. Logika je sledeča: če je človek moralno zavezan k stvarem, ki so nujne za njegovo izpolnitev, potem ima tudi pravico do takšne izpolnitve. Na primer, če so starši moralno obvezani skrbeti za svoje otroke, potem sledi, da imajo pravico do dela, da lahko svojo obvezo izpolnijo.

Maritain kljub poudarku na dostojanstvu človeka v pravicah ne vidi nečesa, kar nekomu pripada takoj in že samo po sebi. Tako mislijo pristaši bolj liberalnih družbenih teorij. Pravice za Maritaina pravzaprav predstavljajo najprej določeno splošno upravičenje, ki kot tako pripomore k skupnemu dobremu in k človeškemu razvoju. Filozofsko upravičljivo razločevanje na podlagi temeljnih naravnih pravic se torej ne začne z vprašanjem, kaj mi pripada oz. do česa sem upravičen, ampak kako posameznika zavarovati oz. razviti glede na njegovo in skupno dobro. Zato tudi sklicevanje na človekove pravice z argumentom moči (določenih malodane vase zaverovanih skupin) ne more preseči argumenta skupnega dobrega, ki ga Deklaracija predpostavlja.

Več lahko preberete v reviji Vzgoja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.