Napoved referenduma je “dizaster za grško gospodarstvo” in “znanilec bankrota”, velja pa tudi, da so “najbolj demokratičen način izražanja ljudske volje volitve, ne pa referendum”. Zanimive misli? Izustil jih ni nihče drug kot Aleksis Cipras, vodja grške leve stranke Siriza. Le da se je takrat pisalo 2011, Cipras pa še ni bil predsednik vlade, ampak le mlad opozicijski poslanec. Hecno, kako hitro začneš razmišljati drugače, ko enkrat prideš na oblast. Isti gospod je čez vikend sklical referendum, ki bo to nedeljo.

Tudi če bi potekal v drugačnih okoliščinah – tudi če banke ne bi bile zaprte, tudi če se pred bankomati ne bi vile vrste, stroji pa bi izplačevali več kot po samo 60 evrov, tudi če na volivce ne bi kričali evropski politiki, kako bodo glasovali o izstopu iz evroobmočja – bi ta referendum bil zgodovinski dogodek. Z razliko od Slovencev se Grki le redko odločajo na referendumu. Zadnjič so se leta 1974, ko so nagnali kralja. Isti odgovor so na isto referendumsko vprašanje dali že leto poprej, a kaj, ko je tega sklicala brutalna vojaška diktatura, po njenem padcu pa so padli tudi vsi njeni zakoni – in referendum je bilo treba opraviti znova. To niso samo obrobna paberkovanja. Že ker je zgodovina grških referendumov tako kratka, si jo velja bolje pogledati. In nauka sta dva: odločitev bo prelomna. In morda jo bodo kmalu ponovili.

Več lahko preberete na stran časnika Večer.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.