(Ob neki odločitvi)
Odločili so ameriški vrhovni sodniki. Malo pred njimi je odločilo irsko ljudstvo. Odločil bo še kdo – kakor jih je že toliko pred njimi. Marsikdo odloča. Z odločitvijo seveda sprejme tudi svoj del odgovornosti. A temeljna človekova lastnost je njegova zmotljivost. Njej je tesno za petami volja, nagnjena k slabemu. Posledici izvirnega greha pač. Združeni skupaj odlično sodelujeta in povzročata vse večjo bivanjsko kratkovidnost in splošno oslabelost človeka.
Ni nujno, da se človek vedno moti in da vedno počne slabo. Nasprotno. Človek velikokrat pravilno ravna in opravlja dobra dela. Mnogokrat pa ni tako. V svojem napuhu (saj poznamo tisto o Adamu in Evi? Kako mikavno: postati/odločati/določati kakor Bog …) pogosto postajamo gluhi in slepi za razumske utemeljitve, naše okrnelo spoznanje izumlja nove in nove, navidezno lažje in mikavnejše poti do zadovoljstva, sreče, užitka … Pa seveda: do enakosti, enakopravnosti, solidarnosti itd. Nič zato, če se kasneje izkažejo za fatamorgano in utopijo – raja na zemlji kljub mnogim poskusom še nikomur ni uspelo udejanjiti –, vedno se najde kdo, ki uspešno servira novo vizijo in vliva (prazno) upanje.
Pa kaj zato, če se bodo lahko poročali pari – taki in drugačni? Pa kaj zato, če se bodo lahko poročale tudi večje skupine – take in drugačne? In kaj zato, če bomo vsi ‘enaki’? (A bomo/smo res??) Pa kaj zato, če bodo nekateri izmed ‘enakih’ privilegirani, ker bodo menda v ‘manj ugodnem položaju’? In kaj če bodo nekateri izmed ‘enakih’ v svoji ‘neprilagodljivosti novim razmeram’ prisiljeni skloniti glave, potlačiti svoja mnenja in se podrediti kapricam nekih lobijev? (Nenazadnje to ne bi bilo prvič.) Vse je dobro, vse je prav. Kakor se boš odločil, bo v redu.
A res??
Ah, vse je en velik blef. Besedne igrice in akrobacije. Dokazovanje, da je krog kvadraten. Oziroma da sta krog in kvadrat enaka. Ah, ne: vsi liki naj se odslej imenujejo krog, jasno?! Želja po uničenju naravnega reda. Anarhija in destrukcija. Degeneracija. Kot vsaka stvar, ki ima svoj zametek, začetek, rast, vzpone in padce, zaton.
Ko gre človeku preveč dobro, ko ni eksistencialno ogrožen, sploh pa, če je še močno pomehkužen in razvajen, je v nevarnosti, da se začne vrteti zgolj okrog svojega popka. Izgubi orientacijo in smer. Pravzaprav pričakuje in se obnaša, kot da vse poti in smeri vodijo k njemu, središču vesolja. Tak pa je veliko dovzetnejši za pol-laži in zavajanja, ki jih – zavite v celofan všečnih obljub in zanikanja splošno veljavnih naravnih zakonitosti – vztrajno prodaja oče laži, nosilec luči, prinašalec teme. In tako mu je uspelo prepričati sodobnega človeka, da je povsem vseeno, kakšen si, kaj počneš, kako živiš … Vsi smo enaki. Vsi smo homo-ti. A ja? Da, vsi smo homo sapiens. Vsaj bili smo … Tisti ‘sapiens’, se zdi, postaja ‘non-sapiens’ … Ni kaj, evolucija se nadaljuje.
Žal pa vse skupaj ni samo blef. Ni to otroška igra in prerekanje in tožarjenje in blagodejno mamino naročje, ki reši vse težave. Presneto zares gre. Za ‘biti ali ne biti’. Stati in obstati ali izginiti. A niso istospolne poroke glavni problem. Kje pa – so kvečjemu ena izmed posledic, ki kažejo na resno okvaro ‘navigacijskega sistema’. Srečneži, ki se spoznajo na zvezde, lahko po njih usmerijo svojo pot – kaj pa ostali, ki se zanašamo in zaupamo zgolj tehniki in gurujem in medijem?
Pred očmi se nam dogajajo spremembe: Evropa se odpravlja v domove za ostarele, a na njena dvorišča množično vstopajo tujci. Ne, ne bo ostala prazna. Tod bodo živeli ljudje, ki hočejo živeti.
P.S.: Škoda, ker je gospod Čas danes (in vedno) zaposlen z reševanjem preteklih primerov. Tako bo naše današnje odločitve presojal enkrat v prihodnosti. Takrat bodo korekcije izredno težko izvedljive ali ne več možne. Njegova sodba bo nepristranska, poštena, dokončna. Oteževalna okoliščina? Naša svobodna volja.
Martina Krečič, Vipava
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
