T. Gorjup, Radio Ognjišče: Begunec sem bil …
Spletni Časnik

Ponedeljek, 29. Junij 2015 ob 10:47

Pol stoletja po koncu druge svetovne vojne sta se v neki vasi med Lienzem in Špitalom ob Dravi nepričakovano srečali stari ženici. Prva že krepko čez devetdeset, druga morda dvajset let mlajša. Nekaj časa sta negotovo, skoraj nezaupljivo zrli druga v drugo, potem pa si planili v objem in brez besed s solzami sreče v očeh pozdravljali druga drugo in poskakovali od veselja … Prva je v juliju 1945 odprla svoj dom mladi begunki z Gorenjske in ji omogočila, da je v negotovost in črnino ljubeljskega predora po nekaj tednih posijalo sonce upanja. Neizmerna sreča je objela tudi mnoge, ki so z rojstvom Slovenije leta 1991 po desetletjih izgnanstva znova stopili na domača tla. Za vse, ki so okusili begunstvo in doživeli tujino, je dan državnosti res lahko praznik.

V zadnjih tednih in mesecih mediji pogosto poročajo o beguncih, zlasti tistih, ki trkajo na vrata Evrope. Kdo jih bo sprejel? Koliko? Kam bi jih dali? Ta vprašanja zadevajo tudi Slovenijo, čeprav so neprijetna. Pred tedni je predsednik vlade razmišljal, da bi jih lahko sprejeli petnajst ali dvajset. Potem je prišel iz Bruslja predlog o kvotah za sprejem beguncev, po katerem naj bi Slovenija sprejela nekaj več kot sedemsto beguncev. Nedavni svetovni dan beguncev nam je v razmislek ponudil stavek „Lahko sem jaz, lahko si ti!“ Vrsta tistih, ki zaradi strahu pred preganjanjem zaradi rasne pripadnosti, vere, narodnosti ali političnega prepričanja zapustijo svojo državo, ker jim ta ne nudi ustreznega varstva, je dolga.

Tudi Slovenci smo bili in smo med begunci. Če se ozremo le na naše izseljence, je bila večina med njimi na nek način prisiljena zapustiti svoj dom, domovino in kraje svojega otroštva. Prva svetovna vojna oziroma odprtje soške fronte je z domov pognalo na tisoče ljudi. Dolge kolone vozov, ob katerih so stopali zaskrbljeni možje, obupane matere in jokajoči otroci, so se vile skozi Vipavsko dolino na Gorenjsko, Štajersko in Koroško. Mnogi so morali naprej, v taborišča, ki so jih pripravili v različnih krajih takratne Avstro-Ogrske. Po nekaterih ocenah jih je bilo petdeset tisoč. Umakniti so se morali tudi rojaki, ki so živeli na desnem bregu Soče od Kanalske doline prek Goriških Brd do tržaškega zaledja. Tudi teh je bilo več kot dvanajst tisoč. Nekateri se niso nikoli več vrnili. Druge je pozneje znova pognal z doma fašizem s svojo tiranijo. Tudi Koroško je moralo po plebiscitu zapustiti več tisoč zavednih Slovencev, če so želeli preživeti.

Druga svetovna vojna je spet pognala z domov veliko število ljudi. Že na začetku so se nekateri umaknili sami, ker so vedeli, da jim grozi najhujše. Moge so prisilno odpeljali v tuje dežele … V štirih letih so si marsikje podajale kljuke različne vojske. Nekateri so čez noč ostali brez sosedov ali sorodnikov. Odločali so se med strahom in domom. Konec druge svetovne vojne, ki se je pri nas nadaljeval po pravilih revolucije, je maja 1945 čez mejo pognal več kot dvajset morda celo trideset tisoč ljudi, ki so se znašli na Vetrinjskem polju kot vojni ujetniki in begunci. Ne samo Ljubelj, tudi številni drugi kraji ob meji, so bili neme priče številnih skupin in posameznikov, ki so v letih po vojni iskali zatočišče na drugi strani železne zavese. Žal so mnoge ujeli in jih zaprli, nekatere pobili. Sam sem poslušal pripovedi in prebiral dnevnike fantov, ki niso več zdržali doma in se odločili za pot na tuje. Pričevanj ne manjka. Tudi dekleta so se po prestani kazni v komunističnih zaporih pogosto odločila za beg. Spet drugi so bežali, da bi bili skupaj s svojo družino onkraj železne zavese. Ni šlo brez tveganja. Še v letu 1991 so streljali za posamezniki ali skupinami, ki so prek naše meje iskale pot v svobodo. O tem bi znali marsikaj povedati ljudje kot je na primer Branko Masleša. Tudi duhovniki v obmejnih župnijah so pogosto delili blagoslove tistim na poti prek meje.

Naše begunce so v povojnih letih sprejemali v zbirnih taboriščih v Avstriji, Nemčiji, Italiji … Nekateri so več let čakali na pot v obljubljeno deželo. Ko so se vkrcali na ladjo v Trstu, Genovi ali v kakšnem drugem pristanišču, so upali, da se začenja novo življenje. Mnogi so bili presenečeni, ko jih je ob prihodu na kopno znova čakalo taborišče; bili so begunci, razseljene osebe, brez potnega lista, brez pravic … In vendar so si pozneje lahko uredili življenje, postavili svoje domove in začeli poganjati korenine v novi domovini.

Več lahko preberete na strani Radio Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

T. Gorjup, Radio Ognjišče: Begunec sem bil … - Časnik

Sorodni prispevki: L. Dragić, Finance: Premier Cerar, ustavite beg inženirjev! Letos bo za precej slovenskih podjetij eden glavnih izzivov na trgu dela, kako najti dobrega inženirja. Takšnega, ki bo dobro delal, pripomogel k razvoju, hkrati... F. Petrič, Družina: Slovenska maj in junij Tragična zaznamovanost slovenskega […]

Zadnje objave

Wed, 14. Sep 2022 at 07:08

16500 ogledov

Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba
Če bo prenos pogreba v živo tudi prihodnji ponedeljek, bi iskreno želel od vodstva RTVS, da za komentiranje izbere najbolj kompetentne komentatorje, ki vejo, kaj je kultura, kaj slovesnost trenutka, kaj žalost ob slovesu od ljubljene osebe, in ki bodo to znali tudi primerno – zadržano, le kadar je treba in s potrebno pieteto – komentirati. The post Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba appeared first on Časnik.

Tue, 13. Sep 2022 at 07:00

16460 ogledov

Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. The post Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah appeared first on Časnik.

Mon, 12. Sep 2022 at 06:26

16525 ogledov

Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. The post Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:29

15920 ogledov

Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. The post Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:08

15881 ogledov

Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša
Za oblikovanje skupnosti je najprej pomembno, da smo pripravljeni poslušati drugega in stopiti z njim v dialog. Vemo, kako težko otroci počakajo, da nekdo v skupini konča svojo misel, saj bi radi takoj povedali svoj pogled. The post Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša appeared first on Časnik.

Sat, 10. Sep 2022 at 10:13

15826 ogledov

Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji
Kar nekaj Slovencev je, ki imajo še danes več kot odlične spomine tako na sedanjega kralja Karla III. kot na njegovo pravkar umrlo mamo, kraljico Elizabeto II. Naj počiva v miru! The post Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji appeared first on Časnik.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

T. Gorjup, Radio Ognjišče: Begunec sem bil …