Ne boj se, samo veruj. (Mr 5,36)

Brez olepševanja. Danes stojimo pred skrivnostjo smrti. In pred smrtjo ne moremo biti ravnodušni. Smrt je huda reč. Zato pred vsako smrtjo vztrepetam, posebno pred tisto, s katero sem tesno povezan. Zmrazi me, ko stojim pred grobom, ko stojim pred črno in hladno jamo svojega greha. Zmrazi me, ko se zavem krutega dejstva, da nisem samo dober človek, da sem tudi hudodelec. Da sem naredil nekaj slabega, tudi (in morda predvsem) ljudem, ki jih imam rad. Zmrazi me pred to črno jamo, zmrazi me tako močno, da jo je pretežko sprejeti. Pretežko je sprejeti, da sem tudi jaz grešnik. Pa je vendarle tako. V srcu vsakega človeka, tudi mene, leži črna jama greha in smrti. Neodrešene smrti. Tisti kotiček srca, kamor si sam ne upam. Grob, na katerem ni križa, niti joka, niti kesanja. Samo groza in strah.

Iz zanikanja te črne jame se rodijo še mnoge druge smrti in bolezni, odvisnosti in deviacije. Vedno znova padam v to jamo, in sicer vedno globlje. Še huje pa je, da v to jamo skupaj z menoj padajo tudi ljudje okrog mene. Tudi oni skupaj z menoj umirajo. Iz bežanja pred smrtjo se vedno rojevajo nove smrti. Ponavljanja preteklosti. To lahko človeka dolgoročno uniči. Kot Jairu lahko tudi meni umira hči, mi umirata prihodnost in življenje.

Vsake toliko se vedno znova se srečujem z nekim dejanjem iz svoje preteklosti, ki si ga ne morem oprostiti. Preprosto ne morem. Ker kvari dobro podobo o meni, ki sem si jo ustvaril pri ljudeh. Tako se vedno znova zapletam vanj in strah in groza mi zažirata moje misli in tudi odločitve. Bežim pred njim. Morda zato to dejanje tudi ponavljam, ne da bi se tega zavedal. Tako umiram.

Ko je tako, izkušamo ljubezen Boga. Ko umiramo, pošlje kako drugo smrt, da bi nas z njo oživil. Ravno zato pridejo ta težka srečanja, ta težka ponavljanja. Zato se mi še naprej dogajajo te smrti. Da bi enkrat vendarle pokleknil in se zjokal nad seboj. Jok je tako pomemben. Jok je zavedanje. Jok je kesanje. Jok je molitev v trebuhu ribe. Jok je konec umiranja in začetek nečesa novega v človeku. Jok je povabilo Bogu, da ga potrebujem.

Zato se zgodijo naše smrti. Da bi v te naše črne jame povabili Boga. Teh jam, ki smo jih izkopali s svojim grehom, pa ne bo zakril. Ne bo rekel, da jih ni bilo. Bo pa stopil vanje. Imel nas bo rad v vsem, kar smo storili. Obsodil bo greh, a ga bo tudi odpustil. In ga bo tako naredil za prostor novega življenja. Uporabil bo to mojo smrt, da bo naredil nekaj novega, drugačnega. Da bom zaradi svojih smrti in grehov drugačen človek, kot bi bil brez njih. Da bom boljši ravno zato, ker jih bom poznal in ker jih bom obsodil.

Toda za to moram najprej stopiti pred Njega tak, kot sem. Kot grešnik. In verjeti, da je Njegova ljubezen močnejša od mojih smrti. Da mi želi odpustiti, ne pa me obsoditi. Tako se bo v meni začelo življenje.

Besedilo je pridiga na 13. navadno nedeljo, leto B. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava, piše tudi blog Besede za srce.