Spoštovani meščani in izvoljeni predstavniki občinskih svetov Kamnika in Komende, lepo in za slovensko poezijo razveseljivo novico, da ste želeli kamniški knjižnici dati ime po liriku Francetu Balantiču, svojem rojaku, enem naših najboljših pesnikov v prvi polovici 20. stoletja, je hitro dohitel preklic zaradi protestov, da je bil v svojem 22. letu pesnik ubit v domobranski uniformi, torej kot vojak v okupatorjevi zavezniški enoti.
Oktobra 1943, le slab mesec pred smrtjo Franceta Balantiča (24. novembra v goreči domobranski postojanki v Grahovem), je bil po kapitulaciji fašistične Italije v prvi nemški ofenzivi moj oče, pripadnik Sokolov, od začetka okupacije aktivist OF, ujet in je od bomb smrtno ranjen kot Balantič skoraj ves zgorel na pragu zažgane hiše. Nekaj let po vojni sem še najstnik doživel katarzo sprave, ki me je pretresla do dna duše, srca in pameti. Poklican sem bil k smrtni postelji moža, ki je umiral zaradi posledic ran, ki so mu jih bile zadale iste bombe. Trpel je zaradi občutka krivde, da je od očeta zahteval, naj zapusti skrivališče v njegovi hiši, kajti Nemci so zagrozili s požigom hiše in s smrtjo vsakemu gospodarju, v katerega hiši bi se kdo skrival. Mučil se je z očitkom, da sem zaradi njegove odločitve ostal brez očeta. Silovito me je ganila njegova človeška stiska, saj je v nemški krutosti doživel isto usodo z vsemi osemnajstimi v krut poboj pahnjenimi moškimi v vasi. Občutil sem njegovo najčistejšo človeško bolečino.
Vem, da je mogoča zgolj osebna sprava. Osebna sprava zahteva osebno etično spoznanje; v širšem pomenu, da doseže možnost širše katarzičnosti, pa družbeno in narodno spoznanje.
Tragično za našo usodo očitno še za več rodov je to, da smo zabredli do tako zatohlih globin in zaslepljenosti zamer, sovraštev, političnih obračunavanj in ideoloških obstreljevanj, da je pot k osebnim katarzam silno težka, tvegana, skoraj nevarna. Nacionalna in družbena se zdi le še komaj mogoča.
Sprava se ne izkusi zlahka in tudi v širši meri, kulturni, nacionalni zahteva osebna spoznanja. Potrebuje čas, veliko časa. In močne, čiste volje. Nismo edini. Nekaj izkušenj mi pripoveduje, da vojne zamere med Jugom in Severom iz ameriške državljanske vojne še zmeraj tlijo; da so se Francozi po 200 letih ob obletnici njihove revolucije še zmeraj lasali.
V prvih petdesetih letih, ko sem začel iskati svoj pravi pesniški glas, sem v prvem ali drugem letniku študija slišal za poezijo Franceta Balantiča. Hodil sem v Slovansko knjižnico, ki je bila tedaj v prvem nadstropju Mestnega muzeja. Stopil sem do upravnika prof. Franceta Dobrovoljca, ki je bil med nami študenti na glasu spoštovanega, a strogega in pedantnega gospoda. Vedel sem, da je zbirka V ognju groze plapolam »pod ključem«, samozavest začetnika s komaj nekaj objavljenimi pesmimi pa mi je dala pogum, da sem ga vprašal, če bi lahko prebral Balantičevo zbirko. Molče mi jo je prinesel: »Vrnite mi jo čez dva dni, v ponedeljek.« Dovolj časa, da sem si lahko prepisal pesmi, ki so se mi zdele posebej močne. Prepričal sem se, da je silovit pesnik, vzbudil mi je občudovanje in spoštovanje, dobil sem do njega osebni odnos, kot ga imam še zmeraj: do enega najmočnejših pesniških glasov slovenskega ekspresionizma. Glas, ki odmeva in ima veljavo. Vesel sem bil, da smo ga slovenski pesniki javno že davno sprejeli medse, literarna znanost in antologisti pa mu zagotovili mesto med slovenskimi vrhunskimi pesniki. Sredi sedemdesetih let sem kot novinar kulturne redakcije Radia Ljubljana obiskal pisatelja Matevža Haceta, ki je bil kot partizanski komisar eden izmed poveljnikov napada na postojanko v Grahovem. V pogovoru sem ga mimogrede vprašal, kaj meni o poskusu, da bi iz že goreče postojanke priklicali pesnika, kateremu so jamčili življenje. »Nič nimam dodati k tistemu, kar sem že opisal v Komisarjevih zapiskih. Ste brali? Kaj bi vi naredili v njegovi situaciji, v njegovi koži pesnika, med tovariši sredi boja?« Začutil sem, da je razumel molčeč pogled za pravi odgovor. V knjigi zapiskov mi je sam povedal svoj odgovor in razumevanje, da so oblegovalci prisluhnili oblegancem, ki so v goreči postojanki »zapeli zateglo in otožno pesem«.
Spoštovani, skušal sem utemeljiti svojo željo, ki je želja prav tako slovenskega pesnika, da bi se z vojakom Balantičem spravili in ga z vsem spoštovanjem sprejeli in počastili kot velikega pesnika. V čast vam bo, če bo vaš hram kulture imenovan po njem – tudi kot pričevanje vaše katarze, tako potrebnega in nujnega očiščenja kulture vsakršne izključujoče ideologije in podtikanj preračunljive politike.
Pogovarjajmo se v svojem »nečistem« času o minulih stvareh spoštljivo in pošteno. Zavedajmo se, da pri tem govorimo tudi s svojimi mrtvimi.
Vir: Delo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
