V zadnjem obdobju lahko v Sloveniji veliko poslušamo in beremo o možnostih izključitve Grčije iz ekonomske in monetarne unije, le malo pa o razlogih za nezadovoljstvo Britancev in o njihovih razlogih za prostovoljni izstop Velike Britanije iz Evropske Unije. Razprava na otoku o izstopu Velike Britanije iz Evropske Unije je stara že skoraj dvajset let, vendar izstop Britancev še nikdar ni bil tako blizu, kot je trenutno. In signal, ki nam ga Britanci dajejo glede zbirokratizirane EU in izgubljanja globalne konkurenčnosti evropskega gospodarstva, je bolj pomemben za dolgoročni obstoj evropske integracije in za gospodarski razvoj skupnega evropskega trga od tarnanja Grkov. Če bi EU birokrati namenjali toliko pozornosti pogajanjem z Britanci glede prihodnjega ustroja EU, kot ga namenjajo Grkom, ki so slabo integrirani v evropsko gospodarstvo in ki bi jih morali brez pogajanj že davno izključiti iz evrskega denarnega območja, bi to pomenilo korake v smer večje konkurenčnosti, bolj učinkovitih pravil, večje fleksibilnosti in manj birokracije za državljane držav članic EU ter bi dolgoročno koristilo gospodarskemu razvoju vseh držav članic te integracije. Tako pa se po nepotrebnem ustvarja paniko na finančnih trgih glede bankrota Grčije in njenega izstopa iz evrskega denarnega območja. Ukvarjamo se s prevzgojo malopridnežev, marljivi in delavni pa nam odhajajo.
Tudi Slovence bi morali britanski pomisleki bolj skrbeti in zanimati od populizmov, ki jih EU birokrati zganjajo okrog Sirize. Britanci resno razmišljajo o prostovoljnem izstopu iz EU in so peto najmočnejše gospodarstvo na svetu. Britanci očitajo, da jim bruseljska regulativa jemlje preveč avtonomije in jim duši gospodarstvo. V rokah imam serijo petih delovnih zvezkov različnih londonskih inštitutov, ki analizirajo razloge za in proti članstvu Velike Britanije v Evropski Uniji. Prvi datira v leto 1996, zadnji pa v leto 2015. Nedavno so izšli tudi prvi izsledki zelo obsežne študije britanskih poslovnežev in ekonomistov pod pobudo naslovljeno Change or Go (Spremembe ali odhod), ki podrobno ocenjuje stanje Velike Britanije v EU. Avtorji študije zahtevajo od Davida Camerona, da doseže bistvene spremembe v odnosih med Veliko Britanijo in Evropsko Unijo ter doseže nov sporazum, ki bi pomenil spremembo statusa Velike Britanije v EU in bi prinesel znižanje predvsem birokratskih bremen britanskim podjetjem ter okrepil samostojnost Velike Britanije v mednarodnih geostrateških in političnih razmerjih predvsem s hitrorastočimi gospodarstvi. Kot alternativo predlagajo izstop Velike Britanije iz EU.
Avtorji med drugim ocenjujejo, da bi se naj letni stroškovnik vsakega britanskega gospodinjstva ob izhodu iz EU v povprečju znižal za nekaj več kot 900 britanskih funtov, večidel zaradi neto prispevkov v bruseljsko blagajno, zaradi skupne kmetijske politike in zaradi protekcionističnih carin na uvoz iz tretjih držav. Največji strošek po njihovih ocenah predstavlja izguba globalne konkurenčnosti zaradi obremenjujoče regulative. EU po mnenju avtorjev ni postala enotno trgovinsko območje, temveč carinsko-politična unija, ki namesto trgovinskih sporazumov s hitro rastočimi svetovnimi gospodarstvi, kot je denimo kitajsko, uvaja protekcionistične samozadostne ukrepe do teh držav in se pred rastočimi gospodarstvi izven EU zapira sama vase ter ne spoštuje niti lastnih pravil glede fiskalne vzdržnosti in evrskega denarnega območja.
David Cameron je Britancem obljubil referendum o vprašanju izstopa Velike Britanije iz EU in na volitvah močno zmagal. Razprava o izstopu je s tem dobila jasno politično noto, Cameron pa zavezo, da se loti pogajanj z EU oziroma izpelje referendum o izstopu Velike Britanije iz EU. Referendum bi se naj po trenutnih predvidevanjih političnih komentatorjev na otoku zgodil že v drugi polovici leta 2016 in je le vprašanje časa, saj komentatorji praviloma ne verjamejo v dosego sprejemljivega dogovora o spremembi statusa Velike Britanije v EU. Odločitev Britancev za izstop iz EU lahko za seboj potegne val podobnih zahtev ostalih držav članic. Z načrtom izstopa Velike Britanije iz EU predlagajo zagon enotnega prosto-trgovinskega območja z državami Commonwealtha in vključitev prostotrgovinskemu sporazumu NAFTA med ZDA, Kanado in Mehiko. Pogajanja o izstopu iz EU bi naj bila ob uspešnem referendumu zaključena s koncem leta 2018 z londonskim sporazumom. Britanci bi želeli ohraniti možnost brezcarinskega trgovanja s preostalimi članicami EU, vendar raziskovalci ocenjujejo, da bi tudi ob morebitnih carinah, ki bi jih EU po izstopu Velike Britanije iz EU uvedla na britanske izdelke in storitve, in tudi če bi te bile postavljene na najvišjih še dovoljenih stopnjah v okviru pravil Svetovne trgovinske organizacije izstop iz EU Britancem prinesel mnogo več gospodarskih koristi od stroškov. Britanci bi si skušali z izstopno pogodbo iz EU zagotoviti članstvo v EFTA-i in si zagotoviti podoben institucionalni status do preostanka EU, kot ga imata Švica in Norveška. Izstop Velike Britanije iz EU bi se po teh predlogih lahko zgodil tja do leta 2020.
19. junija 1215, pred 800 leti in nekaj dnevi, je v Veliki Britaniji stopila v veljavo Magna Carta, morda najpomembnejši politični dokument, ki je kadarkoli ugledal luč sveta.
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.