V Sloveniji se dogaja tisto, kar je značilno za sleherni mesec junij, vsak začetek poletja. Šolskega in študijskega leta je konec, želja večine Slovencev je, da bi vsaj za nekaj dni lahko odšli na počitnice, kam k morju, mnogi mladi so krenili v tujino, tujci pa so že v večjem številu začeli prihajati v Slovenijo. Vse se torej zdi kot vedno, toda v resnici gre bolj za podobo nekakšne sodobne “Potemkinove” dežele, ki svoje težave skriva v svoji notranjosti, o njih razpravlja v vsej silni gorečnosti, ki jo omogoča demokracija, toda ni voljna ali sposobna poiskati nobene poti, ki bi Slovenijo rešila ideološke in politične razklanosti in privedla do soglasja, kako napredovati v boljšo prihodnost in razvoj. Za ponazoritev razmer in tudi vzdušja ob začetku poletja navajamo dva dogodka iz tekoče kronike. Poslanka SDS Eva Irgl je 13. junija na spominski slovesnosti za žrtvami poboja v Hudi jami pri Laškem dejala, kako je pošastna ugotovitev, da država niti 70 let po koncu druge svetovne vojne oziroma domnevne osvoboditve pobitim domobrancem in drugim žrtvam protirevolucije ni zagotovila dostojnega pokopa in vrnitve dostojanstva, ki po rojstvu in naravnem pravu pripada vsakemu človeku. V TV Dnevniku nacionalne TV Slovenije pa so 13. junija povedali, da so dobili grožnjo, naj nehajo poročati o tem, katere ustanove oziroma vplivni posamezniki so se okoriščali s sredstvi Telekoma Slovenije, ker sicer tvegajo svoje mesto in zaposlitev na RTV Slovenija. Zaradi precej razširjenega molka o vlogi in odgovornosti medijev za razmere v državi preseneča razmišljanje Tanje Gobec, novinarke in voditeljice TV oddaje z naslovom Odmevi na prvem sporedu nacionalne TV Slovenije. Pravi: “Po petindvajsetih letih smo v Sloveniji danes tam, da vsak sogovornik – od uglednega intelektualca do delavca – reče, kako smo bili tako perspektivna država in kako smo lahko pripeljali tako daleč, da nam ne deluje noben sistem, nobeden od podsistemov, na vsakega so pripombe. Ja, ravno zato, ker smo bili tudi novinarsko preveč samo ogledalo družbe, namesto da bi tudi razpravljali, v katero smer bi morali iti”.
Gotovo gre za izvirna in zlasti pogumna razmišljanja televizijske urednice in časnikarke, ki pa tudi sama zelo marljivo izvaja informativni program. Le-tega zaradi primerov vsebinske pristranosti oziroma zelo razvidne leve ideološke in politične usmerjenosti kritizirajo mnogi plačniki obveznega RTV prispevka, pa tudi demonstranti iz kroga Odbora 2014, ki s svojimi protesti, zahtevami in predlogi pogosto prihajajo pred zgradbo TV Slovenije. Po mnenju prvega demokratično izvoljenega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki ga je izrekel v intervjuju na spletu Planet Siol. Net, “se pri nas zelo veliko govori o spravi, najprej pa bi morali državo urediti v skladu z ustavo. V ustavi ni naših in vaših, tistih na pravi ali na napačni strani. V ustavi so napisani samo državljani in prebivalci Slovenije. Ni vsestransko privilegiranih partizanov na eni strani in na drugi strani domobrancev, ki tudi 70 let po koncu vojne niso polnopravni državljani. Kar zadeva spravo, bi najprej morala Državni zbor in predsednik Republike Borut Pahor povedati, da se v Sloveniji ne gremo več partizanov in domobrancev. Sedemdeset let po koncu vojne, ko so še redki živi na eni in drugi strani, se tega ne moremo več iti. Prva stvar pa je spoštovanje ustave. Ukiniti je treba neustavne zakone. Zakon o vojnih veteranih je protiustaven, ker so partizani lahko veterani, nasprotniki pa ne morejo biti. Po zakonu o vojnih invalidih je partizan brez prsta vojni invalid, domobranec brez roke pa ne. Po obstoječem zakonu o žrtvah vojnega nasilja tisti, ki je pred nasiljem bežal v domobransko postojanko, ne more biti spoznan za žrtev vojnega nasilja. In slednjič: Brezna z umorjenimi protirevolucionarji so po veljavni zakonodaji le vojna grobišča, medtem ko so partizanski, italijanski in nemški grobovi povzdignjeni na raven vojaških pokopališč”.
V Kočevskem rogu, kjer so v mesecu juniju leta 1945, nekako mesec dni po koncu vojne in v Sloveniji revolucije, umorili večino iz Koroške vrnjenih domobrancev in tudi civilnih oseb in jih vrgli v brezna, so v nedeljo, 14. junija, znova obudili spomin na omenjeni genocid. Na prizorišču Pri kapeli ob breznu pod Krnom je sveto mašo daroval beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar, kulturno-umetniški spored pa so izvedli gledališki igralec Ivo Ban in operna solista Bernarda Fink Inzko ter Marcoz Fink. Govornik ob breznu pod Krnom je bil Tone Rode, direktor tednika Družina.
Ob spominjanju na povojne poboje je zgodovinar Mitja Ferenc, član vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, v dolgem in po slogu in vsebini skoraj dramatičnem pogovoru za tednik Družina javnost in politiko obvestil, da sta država in oblast hote zanemarili urejanje grobišč in obravnavo vseh vprašanj o položaju le-teh. Opozoril je, “da manjka samo še nekaj let tako slabega odnosa države in vlade, pa bo uresničen ukaz notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945, da se morajo vsa medvojna grobišča okupatorjev in njihovih hlapcev, domačih izdajalcev, zravnati z zemljo in tako zabrisati vsako sled za njimi”.
V Sloveniji samo vlada širi optimizem glede stanja in razmer v državi, vendar so v resnici razmere slabe in negotove. Spričo bede in obupa posameznikov narašča tudi število samomorov, zelo se je v Sloveniji povečala tudi poraba pomirjeval, o čemer poročajo iz družinskih ambulant. Brezup v družbi in državi uspešno izkoriščajo skrajno leve stranke, združene v koaliciji z imenom Združena levica. Vodi jo mladi in javnosti všečni politik Luka Mesec, ki je dober govorec, sicer brez izkušenj, ki pa s svojimi nastopi vendarle vpliva na izbire dela slovenskih volivcev. Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.
Zgodovinar, časnikar in nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina je v torek, 16. junija, v svoji televizijski oddaji z naslovom Pričevalci predstavil izredno tragično zgodbo iz naše polpretekle zgodovine. Bilo je pričevanje o tem, kdo je izdal prve protifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z vojaki italijanske okupatorske vojske. Med ubitimi v spopadu je bil tudi vojaški vodja domoljubne in protifašistične organizacije Tigr Danilo Zelen. Pričevalec v pogovoru, Bruno Tekavec, je prvič javno razkril, da je omenjeno skupino tigrovcev izdal njegov oče, Filip Tekavec. Bil je predvojni komunist, po izdaji tigrovcev na Mali gori pa je postal komandant Ribniške partizanske čete.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.