Piše se leto 2009. Tudi v slovenska kina pride Avatar. Film, ki obsoja imperialistično in kapitalistično uničevanje fantastično lepe narave. Pedagoški film. Pravzaprav levičarski, newagerski, panteistični, eko osveščeni produkt. V celjskem kinu se dere mladine in odraslih. Uživajo. Požrejo vedra kokic in uživajo v prizorih. Polivajo Coca-Colo. Ko na platnu narava, gnostično bitje z imenom Eywa, premaga armado marincev, tudi v Celju doživijo katarzo. Dobro je premagalo zlo. Glavni junak, sicer invalid na vozičku, se je v trenutku smrti transfiguriral in dobil noge (velikonočni trik) ter modro kožo in rep (ah, Rousseau!). Imperativ happy enda in polni koši smeti v kinodvorani. Po tleh razsute kokice in druga plastična embalaža. Čistilke čakajo na svoj proletarski trenutek, gledalstvo leze v picerije in bare na naslednjo rundo, po kateri kliče bog trebuh. Vmes bodo hvalili Cameronovega Avatarja. Yes, končno en tak dober film, ki ga je ziher bilo bolj kul pogledat v kinu, kot potegnit z neta.
Gledam polne koše smeti in vem: laž! Avatar ni ekološki film, katarze ni bilo. Glavni problem smo zaobšli. Glavni problem niso bili fiktivni kapitalisti in marinci na platnu, temveč realni mali požrešni najstniki v dvorani. Tisti, ki so razsuli pokovko po tleh in se potem počutili pomembne, skoraj višja rasa, saj morajo za njimi čistiti neke tujerodne čistilke. Hollywoodska fikcija je tako spretna, da ti zmore dati občutek eko-pravičniške čistosti točno v trenutku, ko nemarno smetiš po planetu. Imaš se za mavrično odprtega za drugačna bitja, ravno ko izvajaš svojo kao superiornost nad priseljenci z metlo. Hollywoodska fikcija ne more rešiti planeta, ker potrebuje malega požrešneša, njegov življenjski slog, da skuje svoje vrtoglave dobičke.
„Spreobrnjenje življenjskega sloga!“ skorajda grmi papež Frančišek v encikliki Laudato si’. Ne hudujte se toliko nad hudobno svetovno ekonomsko ureditvijo, pač pa se vprašajte, kaj ste danes jedli, kam ste vrgli smeti, koliko vode ste spustili v nič, kakšno pot je opravila guma za podplate vaših čevljev, zakaj so ribje konzerve tako poceni … Ugotovili boste dvoje osupljivih resnic. Prva: da ste tudi vi notri. Požiganje gozdov, ropanje oceanov, izčrpavanje zalog fosilnih energentov, zastrupljanje ozračja, revščina Eritreje,… vse to in še kaj se dogaja zaradi vas. Vi, mali požrešni potrošniki, ste na koncu verige. Da, ureditev je takšna, da bi vi, ki živite v osrčju Evrope in hodite z ameriškimi zvezdicami in črtami okičanjenimi vedri pokovke v kina, imeli lagodno življenje. Dokler vam tako godi, sta vaš revolucionarni lari-fari o bolj čistem okolju in bolj pravični družbi ter vaš foto termin ob šolskem sajenju dreves, zgolj to – lari-fari in foto termin.
Druga resnica je spodbudna: vi imate moč. Ker ste notri, lahko sistem spreminjate od znotraj. Vi ste insider, ki točno ve, kje je treba začeti, da anti-eko hudobnež pade. Začnite jutri, kar pri vašem zajtrku. Nadaljujte na poti v šolo ali službo. Frdamanega negativca imate ob sebi in v sebi. Sesujte ga!
Vendar ali je možno spreobrnjenje od potrošništva, če je antropološka paradigma napačna? Če te iz vseh strani fopajo, da si nespodbitna krona stvarstva (krščanstvo made in USA), plantažni komandant v škornjih (kapitalizem), rušitelj starega reda v imenu novega človeka (socializem), narcisoidni kraljevič (permisivna pedagogika), Prometej brez postave (moralni relativizem),… ne moreš uzreti lepote stvarstva. Človek – preveč te je, da bi kaj drugega ob tebi cvetelo! Frančišek pričakuje od tebe veliko stvar: drugačno dojemanje bistva in poslanstva človeka. Kakšno? Takšno samo-dojemanje, da ti bo povsem na mestu in zelo v veselje, da naslednjič v kinu ne žreš kot krastača in da pospraviš za seboj, če si že kaj razsul.
Frančišek pričakuje drugačen pogled religij na bistvo in poslanstvo narave. Religije imajo težnjo, da svoje vernike ženejo v stajo notranjega življenja. V oblazinjen prostor intime. Mistika se zgodi, ko zapreš oči in odplavaš – nas učijo tudi pogrošne meditacijske delavnice. A teolog J. B. Metz pravi, da današnji svet potrebuje mistiko odprtih oči. Politično, socialno in ekološko mistiko.
Bomo potemtakem odprtih oči častili naravo in poklekali pred dokumentarci na National Geographic Channel? Ne. Nismo panteisti. Narava ni zase bivajoče živo bitje, nima zavesti à la Cameronova Eywa, ni božanska, je pa ustvarjena od Boga in stoji v Bogu. V paragrafu 233 enciklike Laudato si’ rimski škof piše: „Vesolje se razvija v Bogu, ki ga vsega napolnjuje. Torej je skrivnost, ki jo ugledamo v listu, v poti, v rosi in na obrazu ubogega (tu papež citira Ali Al-Khawwasa, islamskega mistika, op. B.C.). Ideal ni samo iti od zunanjosti v notranjost, da odkrijemo Božje delovanje v duši, ampak tudi, da Boga odkrijemo v vseh stvareh (tu papež citira sv. Bonaventuro, katoliškega teologa, op. B.C.).“ Ne bo šlo kot doslej: navznoter, v intimi, pobožni – navzven, do stvari, tirani.
Omnis creatura bona – vse stvari so dobre, uči Pismo (1 Mz 1,31; 1 Tim 4,4,). Podobe kičastih krajin, ki služijo za screensaver na tvojem računalniku, so hipnoza in stagniranje. To, da boš jutri kot dobrega prepoznal grm, ki raste ob vhodu v tvoj stanovanjski blok, je korak naprej.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
