Te dni sem brskal po nekih papirjih in pod roke mi je prišla Resolucija 1096. Gre za resolucijo Sveta Evrope, ki je posvečena ukrepom za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov. Resolucij, deklaracij, priporočil in drugih dokumentov je na mednarodnem ter domačem političnem parketu veliko, nekatera so kar tako, druge je vredno prebrati. In to večkrat, tudi z neko časovno distanco, da bi lahko ocenjevali, ali so bili ti popisani papirji sami sebi namen, ali pa so vendarle kaj dosegli.
Resolucijo 1096 je Svet Evrope sprejel na 23. zasedanju 27. 6. 1996, Slovenija je članica Sveta Evrope od leta 1993, in potemtakem je ta resolucija za našo državo tudi zavezujoča. V slovenskem parlamentu smo predvsem iz vrst pomladnih strank večkrat slišali vprašanja, zakaj Slovenija ne sledi tej resoluciji, vendar je medijska blokada tako močna, da ta sporočila ne zaidejo v javnost niti po pomoti. Resolucija bo prihodnje leto praznovala okroglih 20 let, slovenska država bo prihodnje leto štela pet let več, vendar se zdi, da se v Sloveniji z njenim staranjem odmika tudi volja po uresničevanju duha te resolucije. Da ni politične volje, je po svoje razumljivo, saj je večino časa samostojne Slovenije na oblasti opcija oziroma dediči te opcije, o kateri govori resolucija, ki komunističnemu sistemu že v naslovu dodaja pridevnik totalitarni. Glede na politični in medijski kontekst sta ta molk in ignoranca tega dokumenta razumljiva, manj pa je razumljivo, zakaj smo sploh v Svetu Evrope, če sprejete dokumente ignoriramo s takšno vehemenco.
Resolucija govori o ciljih tranzicijskega procesa v bivših komunističnih državah in na prvo mesto postavlja ustvarjanje pluralne demokracije, ki temelji na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic. Vendar že kar na začetku resolucija omenja, da so mnogotere nevarnosti, da tranzicija ne uspe. »V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami.« Z malo cinizma bi lahko rekli, da smo jo v Sloveniji še kar dobro odnesli, saj imamo še »najboljše« značilnosti neuspele tranzicije. V najslabši različici bi se lahko zgodila restavracija totalitarnega režima po poti »žametne restavracije«, ali kar s strmoglavljenjem porajajoče se demokracije.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope priporoča, da se kazniva dejanja, ki so bila storjena v času komunističnega totalitarnega režima, preganjajo in kaznujejo na podlagi splošno veljavnih kazenskih zakonikov. In kar je zanimivo – če ti zakoniki predvidevajo zastaranje določenih zločinov, naj se zastaranje podaljša, ker gre po mnenju Sveta Evrope za proceduralno in ne vsebinsko vprašanje. Čeprav gre za retroaktivnost in mogoče v takratnem pravu ta dejanja niso bila kazniva, pa so kazniva v skladu s splošnimi načeli prava civiliziranih narodov. Če se nekdo danes zagovarja, da je le izvrševal ukaze, to ne izključuje niti protipravnosti niti posamične krivde. Hkrati s preganjanjem zločinov in zločincev iz časa komunizma skupščina Sveta Evrope priporoča rehabilitacijo tistih, ki so bili nepravično obsojeni.
Besedilo resolucije govori tudi o lustraciji, ob kateri se slovenska politična levica vedno strese in lustracijo razume le kot neko maščevanje. Resolucija jasno govori o lustracijskih ukrepi ob določeni predpostavki, združljivi z demokratično in pravno državo ter zagovarja potrebo po posamični uporabi lustracijskih zakonov. »Cilj lustracije ni kaznovati ljudi, ki naj bi bili krivi – to je naloga kazenskega aparata –, ampak zaščititi porajajočo se demokracijo.« Svet Evrope je torej pred dvema desetletjema sklepal, da je ogrožena porajajoča se demokracija v bivših komunističnih državah, če ne bodo speljali lustracije. Naša država tega ni naredila in vsak dan smo priča številnim dokazom, kako šibka in ogrožena je demokracija na Slovenskem.
Več lahko preberete na Slomedia.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
