Francoski filozof, teoretik postmodernega ateizma, André Glucksmann je pred poldrugim desetletjem spisal knjigo Tretja smrt Boga. V njej pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja. Umiranje Boga v duši evropskega človeka je tesno povezano z obema vojnama, z genocidi, s Hirošimo, s trpljenjem nedolžnih, z novejšim islamskim terorizmom. Za Glucksmanna je genocid prvi in najpreprostejši dokaz, da Boga ni.
Četudi ne sprejmemo trditve, da bi genocid dokazoval neobstoj Boga kot Ipsum esse, vsekakor lahko pritrdimo, da so grozote XX. stoletja bistveno pripomogle, da je v duši evropskega človeka Bog umrl. Kot bi rekel teolog Johann B. Metz, po Auschwitzu Bog ni več »isti«.
V teh dneh, ko se spominjamo 70. obletnice najhujšega zločina Slovenca nad Slovencem, nam je razmišljati o smrti Boga po slovensko. Kočevski rog in Huda jama sta resnična. Tu se je udejanjila tista srhljiva in »teološko« nazorna psovka, ki jo včasih slišiš na Balkanu: »Ubiću Boga u tebi!« Povedano drugače: »Brat moj, tako zelo te bom tepel, posiljeval, ti rezal okončine, streljal vate, ti lomil glavo z krampom, te metal v jame, potem pa lagal o tebi v svojih časopisih, da ne bo več Boga ne v tebi ne v meni.« Bratomor kot bogomor.
Morda smo v Cerkvi na Slovenskem nerodni s pastoralo sprave, ker jo jemljemo preveč kot politični in praktično-pastoralni problem, premalo pa kot teološki. Morda ne zmoremo odločnejšega koraka v pravo smer, ker si ne priznamo, kako zelo je po Hudi jami poškodovana relacija človek – Bog ter kako nepričakovano globoko v naše cerkveno občestvo je ta poškodovanost segla. Morda ni dovolj razmišljati o nacionalni tragediji 1941–1945, ampak bo treba z vidika smrti Boga po slovensko bolj pogumno pretresti prvo svetovno vojno. Ali se ni duh strupenega cinizma in dvoma naselil v slovenske fante že takrat, ko so »za Boga in cesarja« med razcefranimi trupli svojih tovarišev in domnevnih sovražnikov ležali na položajih soške fronte? Morda vse to presega racionalno refleksijo in je bolj v dosegu umetniške intuicije (koseškega Kregarja, roškega Rupnika, …) ter mistike.
Nismo kdorkoli. Smo Kristusovi učenci. Če sprejmemo Glucksmannovo tezo, da genocid dokazuje neobstoj Boga, je tako, kakor da bi rekli, da Kristusa ni (bilo) med nami. Žrtve Auschwitza, ruskih gulagov, slovenskih hudih jam so res nekakšna tretja smrt Boga, vendar velikonočna smrt Boga. Žrtve v Hudi jami niso same. Z njimi je Kristus (prim. Kregarjeva koda z naslovnice). Kristus skozi žrtve zadnjih genocidov govori tako na glas, njih krik je tako močan, uči Metz, da smo po vojni tudi na »svobodnem« Zahodu bili tako rekoč »primorani« zgraditi močno kulturo porabništva in površne zabave, skratka, nekakšno splošno kulturo pozabe žrtve, da bi nas preveč ne bolelo.
Kristjani smo tisti, ki se takšni pozabi moramo upreti. Ne zaradi ideologije in politike, temveč zaradi Kristusove besede, ki prihaja iz jame. V skladu s tem hočemo v tej številki Cerkve danes skozi žrtve vsaj v obrisih videti podobo Kristusove Cerkve za čas po Auschwitzu in Hudi jami.
* To besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Cerkev danes 3 / 2015. Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
