Nanos že od daleč deluje mogočno. Podaljšek Trnovskega gozda je podoben mogočni odskočni deski, ki se tik pod vrhom strmo spusti na sedlo Razdrto in pomeni naravno mejo med Notranjsko in Primorsko. Na vrh vodi cela vrsta poti tako z ene kot druge pokrajine. Najbolj običajna je prav tista iz Razdrtega. Kmalu po začetku poti se pot razcepi. Čisto nič se ne junačimo in izberemo lažjo, tisto ki nas popelje na levo. Po dobri uri pol hoje na višini 1018 metrov visoko v pobočju najdemo starodavno gotsko cerkvico Svetega Hieronima. Nekdaj je bila romarska cerkev in k njej so množično romali mornarji. Nič čudnega. Z njenega dvorišča se vidi daleč po Notranjski in Primorski pa tja tudi do Jadranskega morja v daljavi. Cerkev je od nekdaj služila za orientacijo mornarjev. Do samega vrha Nanosa je le še pol ure in vsekakor se splača povzpeti na to zanimivo goro.
Foto: Janez Mihovec
Z vzpona na Nanos.
Pogled v dolino.
Koča na Nanosu.
Napis na skali.
Sveti Hieronim na Nanosu.
