V Škofji Loki, na prizorišču razstave Človek glej, smo danes predstavljali projekt spominskih dnevov »Slovenija ima srce«, ki ga pripravlja civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje. Gre za podobno manifestacijo kot jo poznajo v nekaterih drugih državah pod imenomRememberance day. Se pravi spominski dan na vse žrtve vojn.

Društvo Združeni ob lipi sprave že od leta 1991 obeležujejo Dan spomina, krivde in opuščanja in to bi lahko bil osnovni motiv za naše spominske dni. Njihovi cilji so, obsodba vseh storjenih zločinov ne glede na stran na kateri so bili zagrešeni, državna obsodba revolucije in počastitev vseh žrtev, ki so izgubile življenje v drugi svetovni vojni. Zavedati se je namreč treba, da so bili žrtve politike, nasilnih prevratov, sprememb družbenih sistemov, nasilnega stremljenja k »pravičnejši« družbi, vedno ljudje. Navadno nedolžni!

Resnica in sočutje pa to pobudo širi na dneve med 15. in 24. junijem, se pravi od danes do predvečera dneva Državnosti. Za projekt so se posebej zavzele sestre uršulinke in v njihovem imenu še posebej s. Marjeta Pija Cevc, ki so si zamislile, kako bi spominske dneve lahko obeležili z obiski grobov vseh žrtev, ki so umrle v času med in neposredno po drugi svetovni vojni. Projekt sam ima tri korake:

1. Obisk grobišč, krajev spomina na žrtve padle na eni ali drugi strani.
2. Ob tem vzamemo slovensko zastavo, ki jo položimo ali zapičimo na mestu grobišča, spomenika, prikritega grobišča in tako kraj zaznamujemo. Nato za žrtve zmolimo ali (če nismo verni) preberemo spominsko pesem.
3. Manifestacijo poslikamo in objavimo na družbenih omrežjih ali na spletni strani pobudeslovenijsaimasrce.info.

Sestre uršulinke so dale ob tem posneti tudi dokumentarno igrani film, ki ga je režiral David Sipoš. V njem nastopajo tri starejše sestre. Dve sta imeli starše na domobranski, ena pa na partizanski strani. V času skupne redovniške poti, so dosegle sestrsko spravo, ki jim omogoča lažje življenje naprej. David Sipoš je na predstavitvi ob tem dejal, da je združil tri pripovedi s tremi motivi naše zgodovine. Najprej v filmu kot otroka nastopata brata, v naslednji sekvenci skuša človek prižgati luč, a mu je brez pomoči sočloveka ne uspe, v tretjem delu pa isti človek zaide v cerkev v Hrastovljah, kjer je freska znamenitega Mrtvaškega plesa. Ta na najboljši možni način simbolizira apkaliptičnost vojne, kjer smrt kosi ne glede na človekov stan, pomen, ali starost. V nadaljevanju sicer kratkega filma je predstavljena še možnost obeležitve spominskega dneva na terenu.

Vabim vse, da se pobudi pridružite in tudi sami obeležite kraje, kjer ležijo naše žrtve. Vse žrtve, vseh strani!

Vir: blog Jože Bartolj – zapisi.