Državni zbor je nedavno opravil prvo obravnavo predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v parlamentarni postopek vložila poslanska skupina Nove Slovenije, pri njegovi pripravi pa so sodelovali člani vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč – tudi zgodovinar dr. Mitja Ferenc.

Že leta 1990 ste bili prvič imenovani v Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ali ste si takrat mogli misliti, da se bo slovenska država četrt stoletja pozneje še vedno ubadala z zakonodajnimi podlagami zaDELO NA tem področju?
Seveda si nisem mogel misliti. Poskušam pa izhajati iz védenja, ki smo ga imeli takrat: v javnost so počasi prihajala spoznanja o grobiščih; v medijih je bilo sicer kar nekaj podatkov, a to so bile predvsem informacije v slogu »izvedeli smo za grobišče«, »bila je slovesnost ob grobišču« npr. v Crngrobu, potem pa je bilo bolj ali manj konec. V začetku 90. let sploh nismo razmišljali,KAKObi raziskovali grobišča, do kakšnih dognanj bi lahko prišli na podlagi raziskav, predvsem pa nismo bili soočeni z razsežnostmi tega vprašanja. Še se spomnim takratnih pogovorov, v katerih nihče ni pomislil, da je Slovenija tako posejana z grobišči. Takrat tudi ni bilo nobenih zakonodajnih podlag za urejanje tega področja. Že za simbolno spravno slovesnost 8. julija 1990 v Kočevskem rogu je bilo treba umakniti iz zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti en člen, da se je dogodek pravnoformalno sploh smel zgoditi. Kajti takratni zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti je imel člen, ki je omejeval komemoracije za žrtve s t. i. »druge strani« …

Zakoni so bili očitno napisani v duhu ukaza republiškega notranjega ministra Zorana Poliča izpred natančno 70 let, 12. junija 1945 …
… ki je navajal, da se »takoj odstranijo, zravnajo z zemljo, vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi«. Res je.

Če si dovolim cinično opazko: Poliču se morda niti ni treba prehudo obračati v grobu …
(premislek) Če bi se stanje, kakšno imamo zadnjih pet, šest let, uveljavilo kot trajno, potem bi se njegov posredovani ukaz dejansko izvršil. Ukaz je bil namreč sprejet na ravni zveznega ministrstva in poslan federalnim ministrstvom, kjer so ga ponekod priredili, Polič pa ga ni priredil in je dosledno uresničil ukaz o izbrisu vseh »napačnih« grobov. In moja generacija lovi še zadnje trenutke, da se lahko upre temu ukazu. Zakaj? Ljudje, ki so primarni vir, ki so na lastne oči po pobojih videli lokacije morišč in si jih zapomnili, počasi odhajajo s sveta. Seveda so še drugi ljudje, ki so slišali njihova pričevanja, a tudi ta krog se zelo oži. Predvsem pa vsi ti ljudje odhajajo z dosega nas zgodovinarjev in drugih, ki hočemo grobišča vsaj evidentirati.

KAKOto mislite? Zakaj odhajajo?
Ker spoznavajo, da država ne stori nič ali pa bore malo, in si zelo verjetno mislijo: Zakaj bi kazali lokacije morišč in povedali, kar o tem vemo, če pa države to nič ne zanima, če teh krajev ne označuje, kaj šele kaj drugega; zakaj bi se dajali s svojim pogumom v zobe kakšni drugi skupini v svojem okolju in se izpostavljali, če pa nas bodo lahko etiketirali kot tiste, ki »paktiramo s kolaboracionisti, kvizlingi, sovražniki« …?

Vidim, da odkimavate!
Jaz pa se skušam vživeti v položaj ljudi, ki bi verjetno še bili pripravljeni nekaj povedati, pokazati, tudi pomagati urediti grobišča in jih vrniti v javni spomin, pa vidijo, da države to nič ne briga, da v tem ni hvale vrednega ravnanja. Če bi država pokazala jasen interes za to, da bi grobišča čim prej vsaj označili, jih vsaj minimalno uredili, da postanejo del javnega prostora, potem bi tudi posamezniki, društva, lokalne skupnosti imeli bistveno večjo voljo in bi pristopili k takim pobudam. V letih 1989, 1990, 1991 se je to tudi dogajalo. Posamezniki in društva so sami postavljali križe in znamenja. Zakaj po 25 letih tega več ne delajo? Verjetno zato, ker so ugotovili, da jim država, ki bi vendarle morala storiti največ, pri tem ne sledi. Nasprotno! Veliko naredi, da take pobude ne zaživijo, ali pa jim naloži toliko birokratskih ovir, da jih ne zmorejo.

K drugačni drži želi državo spodbuditi predlagani zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Zakaj je sploh potreben? Saj imamo že dvanajst let v veljavi zakon o vojnih grobiščih, ki bi vendarle lahko izhajal iz drugačnega védenja, kot smo ga imeli leta 1990, o čemer ste prej govorili.
Zakon o vojnih grobiščih je bil sprejet leta 2003, a po petletnem usklajevanju …

… tudi zelo mučnem …
… drži, in na podlagi birokratskih danosti, ki so izhajale iz dveh zakonov: zakona o grobiščih in grobovih borcev ter zakona o grobovih tujih zavezniških armad. Pripravljavci zakona pa so vedeli bore malo ali skoraj nič o razsežnostih prikritih grobišč, o problematiki njihovih raziskav in posebnosti. Zakon o vojnih grobiščih obravnava to tematiko, kot da bi bila grobišča v naravi že označena, urejena, opremljena s spominskimi znamenji. In potem določa, da lahko država z lokalnimi skupnostmi sklepa dogovore o njihovem vzdrževanju … Urejeni so torej postopki, ki izhajajo iz nekakšnega zatečenega stanja, ki ga je treba le še bolj ali manj vzdrževati na ravni lokalnih skupnosti, upravnih enot, države. Ampak to ni življenjsko za problematiko prikritih grobišč. Prikritih grobišč v naravi ni, ta grobišča je treba šele najti, jih potrditi, tam, kjer je zaradi sanitarnih razlogov ali identifikacije to potrebno, prekopati ali pa jih urediti in situ.

Vsega tega zakon iz leta 2003 ne vsebuje. Če ga na kratko označim: je pomanjkljiv, nedosleden, narejen na podlagi logike prejšnjih zakonov, zato ne ureja tematike, s katero se soočamo v dejanskih razmerah.

Bistvo novega oziroma pravilneje dodatnega zakona pa je postaviti prikrita grobišča vsaj na isto raven, kot jih imajo druga vojna grobišča. Šele ko bodo tudi ta grobišča v naravi označena – in bistvo dodatnega zakona je, da natančno uvaja vse postopke,KAKO to narediti – bodo tisti, ki morajo skrbeti za to področje, upravne enote, občine itn., urejali prikrita grobišča, kot morajo vsa druga vojna grobišča iz prve in druge svetovne vojne. Dokler pa so danes morišča s posmrtnimi ostanki v močvirjih, pod smetišči in parkirišči itn., ta grobišča pravnoformalno sploh ne obstajajo.

Pa tudi če bi bila v naravi označena, imamo še eno težavo, ki je veljavni zakon o vojnih grobiščih ne ureja: vpis v register grobišč. Morda se to komu zdi obrobna birokratska zadeva, pa ni. Če je grobišče vpisano v register, podatke o njem dobijo lokalne skupnosti in jih morajo ob spremembi prostorskih občinskih aktov upoštevati v svojih kartografskih in drugih podlagah. Če se recimo nekje želi graditi, je vnaprej jasno, ali je na tistem območju vojno grobišče, četudi le domnevno. Za gradnjo so potem postavljeni posebni pogoji: ali je gradnja možna ali ne, ali je treba prej raziskati tisto območje ali ne. Zato je pravni status tako pomemben, prikrita grobišča pa ga, ker niso vpisana v ustrezen register, nimajo. Do prejšnjega leta v register ni bilo vpisano niti eno prikrito grobišče! Šele na podlagi posebnega elaborata, ki smo ga naredili ob koncu prejšnjega leta, in na posebno prošnjo je pristojna ministrica dovolila vpis in dala svoj žig za vpis grobišča v Kamniški Bistrici v register, tako da se je lahko tam postavila kapelica, ki bo uradno odprta 13. junija. Ureditev te kapelice in grobišč bo pravzaprav edina stvar, ki se bo ob 70. obletnici tragičnih povojnih dogodkov lahko pokazala kot nekaj, kar se je v spomin na žrtve zgradilo s pomočjo sorodnikov, lokalne skupnosti in nekaj malega tudi države. Ta čas se torej vse začne in običajno tudi konča ob že tolikokrat omenjeni politični volji.

Kar naj bi predlagani dodatni zakon spremenil. Morda prav vprašanje ustreznega »žiga« dobro ponazarja njegovo »tehničnost«, ki pa je v delu javnosti naletela na pomisleke, saj naj bi zakon predpisoval le urejevalne postopke, malo ali celo ničesar pa ne bi prispeval k vrnitvi dobrega imena žrtvam iz prikritih morišč in grobišč.KAKO odgovarjate na ta pomislek?
Težko … Vseh petnajst let, odkar sem začel evidentirati prikrita grobišča, sem se stalno srečeval z velikimi težavami pri njihovem iskanju, označevanju, potrjevanju, prekopavanju in spoznal, da je ključnega pomena, da za morišča in grobišča sploh vemo. Kaj pomeni vrnitev dobrega imena žrtvam? Ali ni vrnitev nekega grobišča in njegovih žrtev v javni spomin naloga, ki že gre v tej smeri in se je mora naša država nujno lotiti, če se želimo spogledovati z normami demokratičnih držav? Če pa grobišča pustimo neoznačena, pozabljena, da jih bo morda neka druga generacija, če bo slučajno naletela nanje, raziskovala kot arheološka najdišča – to se mi zdi nekaj tako groznega, da to odtehta »tehničnost« zakona, ki določa postopke,KAKO grobišča v naravi najti, potrditi, označiti in jim dati pravni status. To je osnovni postulat, da se sploh lahkoNAPREJ pogovarjamo o žrtvah.

Ali ne omogočimo prav s temi »tehničnimi« ukrepi, da žrtve tudi same spregovorijo o sebi?
Res je.

Ali ni v ozadju dodatnega zakona z jasno določitvijo pristojnosti in odgovornosti tudi temeljna želja, da to področje ne bi bilo prepuščeno politični volji, nejevolji, samovolji izvršne oblasti?
Zdaj veljavni zakon ima sicer nekaj dobrih nastavkov, a so v večini povezani z besedico »lahko« in ta »lahko« smo od upravljavcev pristojnega ministrstva komaj kdaj slišali. To pomeni, da se nekaj lahko zgodi, ni pa obvezno, da se zgodi. Dodatni zakon, ki ga je zdaj predlagala NSi, pa natančno določa, kaj je prikrito grobišče, kaj domnevno prikrito grobišče, kako ga je treba opisati, kako se ga evidentira in sondira, kdaj ga je treba vpisati v register, da dobi pravni status, kdo in kdaj izvaja identifikacijo … Vsega tega zakon o vojnih grobiščih sploh ne omenja ali pa kvečjemu s kakšno besedo. Smo pač taka družba, da moramo v zakone napisati zelo podrobne stvari, kajti izkušnje 25 let, sploh pa dvanajstih let veljavnosti zakona o grobiščih, so nam pokazale: če ni nekaj natančno zapisano, lahko vsakokratni minister za delo, kamor to področje spada, zmanjša ali celo onemogoči delo pri prikritih grobiščih, kar se je zgodilo po odkritju Hude jame marca 2009. Lahko pa bi bilo čisto drugače: v obdobju 2006–2009 smo naredili res veliko in sploh nismo potrebovali zakona.

Ali ste torej delovali zunaj zakonskih okvirov?
Ne. A takrat je še delovala služba za vojna grobišča, ki je bila po Hudi jami ukinjena, in pripravljena je bila metodologija dela, ki je nadgrajevala pomanjkljiv zakon. Zdaj predlagani dodatni zakon skuša to metodologijo, ki se je že izkazala za dobro, dvigniti na raven zakonske norme, ki bi zavezovala vse odločevalce.

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.