V ustavi ni naših in vaših, tistih na pravi ali na napačni strani. V ustavi so samo državljani in prebivalci Slovenije, pravi nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič.

Pred nedeljo, ko bo v Kočevskem rogu spominska slovesnost ob 70-letnici množičnih povojnih pobojev, smo se o tej temi pogovarjali z Antonom Drobničem, prvim demokratično izvoljenim generalnim državnim tožilcem v Sloveniji in dolgoletnim predsednikom Nove Slovenske zaveze.

Kaj naj storimo mladi, da bomo nehali biti ujetniki zgodovine, nehali poslušati o naših in vaših, da bomo lahko normalno živeli, se razvijali, imeli službe?
Prekinite 70-letno ujetništvo, ki ga izvaja zveza borcev. Zakoni naj se prečistijo, da bodo tako nevtralni, kot je ustava. Ukinejo naj se privilegiji ene, morilske strani. Da se začne iskanje resnice, da se začnejo pogovori – pa ne o tem, kdo je večja baraba, ampak o tem, kaj se je zgodilo. Da javni mediji, ki jih vsi plačujemo, postanejo nevtralni, da poskušajo najti, kaj je res. Mladi osebno niste prizadeti in se lahko postavite na raven resnice. Stari borci se ne morejo, mi se lažje, ker smo se morali ves čas braniti in se opirati na resnico.

Če nam bo uspelo najti to resnico … Dokler vsak ostaja pri svoji, je ne bomo.
Seveda, treba je priznati, da je na svetu resnica. Ne pa, da je več resnic, kot trdi Kučan. Več je pogledov, spoznanj, resnica pa je vedno samo ena. Sicer ni resnice. Ali je ena ali pa je ni.

Doživeli ste Slovence pred drugo svetovno vojno. Smo se v teh 70 letih spremenili?
Silno smo spremenjeni, ne malo. Zelo zelo. Ko je bil predsednik državnega zbora France Cukjati, je sklical sestanek predsednikov vseh parlamentarnih strank ter predsednikov ZZB in Nove Slovenske zaveze. Medijev ni bilo. Ko sem omenjal revolucijo, je v zrak skočil predsednik delavske stranke Franc Žnidaršič in kričal, da revolucije ni bilo, da je šlo le za narodnoosvobodilni boj. Takrat pa se je oglasil Janez Stanovnik in zakričal: “Bila je revolucija, bila, pa še kakšna!”

Prej je bil Slovenec morda malo naiven, ampak pošten. Poštenje je bila značilnost Slovenca. Zdaj je pa hinavski, se skriva. Kocbekova napoved, da se mora spremeniti slovenski narodni značaj, se je žal uresničila. Iz prejšnjega odprtega, sproščenega se je spremenil v hinavskega človeka.

Se tega lahko rešimo?
Strašno veliko se govori o spravi – na eni, na drugi, na tretji strani. Večkrat sem že javno povedal, da je najprej treba državo urediti v skladu z ustavo. V ustavi ni naših in vaših, tistih na pravi ali na napačni strani. V ustavi so samo državljani in prebivalci Slovenije. Ni vsestransko privilegiranih partizanov na eni strani in na drugi domobrancev, ki niso vojni veterani, niso vojni invalidi, niso vojne žrtve, ki niti po 70 letih niso polnopravni državljani.

Štiri ali pet zakonov imamo, ki so protiustavni. Najprej bi morala parlament in predsednik republike povedati, da se v Sloveniji ne gremo več partizanov in domobrancev. Po 70 letih, ko so še redki živi na eni in drugi strani, se tega ne moremo več iti. Svet se je spravil, Nemci in Francozi so se že zdavnaj spravili, Slovenci se pa ne moremo? Lahko se! Prva stvar je ustava: ukiniti je treba te neustavne zakone.

Kateri so ti zakoni?
Zakon o vojnih veteranih. Protiustaven je, ker so partizani lahko veterani, nasprotniki pa ne. Zakon o vojnih invalidih – partizan brez prsta je vojni invalid, domobranec brez roke pa ne. Zakon o žrtvah vojnega nasilja – tisti, ki je bežal pred nasiljem partizanov v domobransko postojanko, ni žrtev vojnega nasilja. Zakon o vojaških grobiščih – brezna z umorjenimi protikomunisti so le vojna grobišča, partizanski, nemški ali italijanski grobovi pa so vojaška pokopališča.

Če bi bili ti zakoni vsaj napisani pošteno! A v teh zakonih so uporabljeni nejasni izrazi. Najprej naj se ti zakoni spremenijo. Nič nimam proti, če bi bili pred zakonitim državnim sodiščem obsojeni ljudje, ki so kaznivo sodelovali z okupatorjem. Če je bil kdo med domobranci – naj ga obsodijo. A pred zakonitim sodiščem!

Kaj torej menite o kolaboraciji?
Govorjenje o kolaboraciji je velika prevara. Govoriti o kolaboraciji je tako, kot govoriti, da je hrana strupena. Nekatera hrana je strupena. Po mušnicah verjetno ne boste preživeli. A strupene so mušnice, ne hrana! Kolaboracija je obči pojem, ki pomeni katerokoli sodelovanje. To pa je lahko ukazano, prepovedano, koristno za kolaboranta, lahko koristno za okupatorja, lahko koristno za oba, lahko škodljivo za oba. Govoriti o kolaboraciji, pa ne povedati, za katero vrsto gre, je barabija, je goljufija. Domobranci z okupatorjem niso nikoli bili v prepovedani kolaboraciji, niso mu pomagali pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Okupator ima po mednarodnem pravu dolžnosti – predvsem mora skrbeti za zdravje, življenje in za premoženje okupiranih prebivalcev. Niso bili vsi mladi in zdravi, da bi lahko šli v gozd. Ta del prebivalstva mora živeti dalje. Okupator mora zanj skrbeti. Tu so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem. On mora preganjati kriminalce, te, ki so ustrahovali ljudstvo. Druga stvar bi bila, če bi šli domobranci na rusko fronto pomagat Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno. A po statutu so domobranci lahko delovali le na slovenskem ozemlju proti komunističnemu nasilju nad Slovenci. Prepovedane kolaboracije pa ni bilo.

Kako pa razlagate domobransko prisego?
Ko sva nekoč z nekdanjim predsednikom zveze borcev imela na televiziji soočenje, je govoril o tem, kako so domobranci prisegli Hitlerju. Po oddaji sva šla skupaj od RTV do sodišča. Preden sva se na Miklošičevi razšla, pa je rekel (navajam po spominu): “Saj vem, da tisto o prisegi ni res, a moji borci so prepričani, da ste prisegli Hitlerju, in jaz ne morem reči, da niste.” On tega javno ne bo priznal, če so jih 70 let prepričevali, da je to bila prisega zvestobe Hitlerju. Hitler pa v prisegi ni prisoten niti toliko, kot je v izpovedi vere imenovan Poncij Pilat. Je edini, ki je imenovan poleg Boga, vendar ni nikogar, ki bi trdil, da gre za izpoved vere v Pilata.

Generala Rösenerja so na sodišču vprašali o domobranski prisegi. Ni rekel, da so domobranci prisegli Hitlerju ali Nemčiji. Rekel je: “Domobranci so prisegli z ozirom na Hitlerja.”

Kaj to pomeni?
Nič. Blef. Prisega je v slovesni obliki dana obljuba – enostranski pravni akt, kjer ena stranka drugi osebi nekaj obljubi. Zavezana je samo ena stranka. Da je katerikoli pravni akt veljaven, mora biti prostovoljen, še toliko bolj pa enostranski, ker obvezuje le enega.

Katera vojaška prisega pa je prostovoljna? Nobena! Že navzočnost domobrancev na stadionu je bila neprostovoljna, pod vojaškimi ukazi. Kateri norec bi pa svoje življenje obljubil Hitlerju? Ko sem bil jaz Titov vojak, sem tudi moral na prisego. Nisem prisegel, bil sem pri prisegi! V zboru sem stal in usta sem odpiral. Kaj sem govoril, ni nihče slišal, sicer bi se takoj znašel v ječi.

Besedilo domobranske prisege se glasi: Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in pokoren svojim nadrejenim in se bom skupaj z nemško vojsko, stoječo pod poveljstvom velikega vodje … Iz tega je povsem jasno, da ni šlo za eno, ampak za dve različni vojski, od katerih je vsaka imela svoje poveljstvo. Zvestoba je bila obljubljena samo “svojim nadrejenim”, ki so bili Jugoslaviji zapriseženi slovenski oficirji, ne poveljstvu nemške vojske. Skupen boj je bil izrečen samo proti komunistom, njihovemu nasilju proti domačim prebivalcem in ne proti partizanom ali njihovemu boju v celoti.

Na prisegi je bilo malo domobrancev. Niti vseh ljubljanskih enot ni bilo tam. Mnogo je bilo mladoletnih, opravilno nesposobnih, ki niti kolesa ne bi mogli prodati brez očeta, tu pa naj bi tujcu zavezali kar svoje življenje!

Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.